Celostna podoba je veliko vredna

Intervju z nizozemskim oblikovalcem Benom Bosom

Robert Ilovar



Ben Bos je študiral novinarstvo in grafično oblikovanje. Diplomiral je na Amsterdam Graphic College in na Rietveld Academy.

Bil je kreativni direktor v uglednem nizozemskem oblikovalskem studiu Total Design, od leta 1990 do 1991 pa je bil direktor v Total Design Brussels. Od leta 1994 dela samostojno kot oblikovalec, svetovalec, predavatelj in avtor knjig o oblikovanju.

Veliko njegovih projektov oblikovanja celostnih podob je prejelo znak odličnosti, leta 1978 pa je bil izvoljen tudi v mednarodno grafično zvezo Alliance Graphique Internationale (AGI). Za svoje delo je prejel veliko prestižnih nagrad.

Na povabilo Emzina je predaval v Ljubljani.

Koliko klišejskih fotografij nasmejanih ljudi iz spletne banke fotografij potrebuje podjetje, da je videti prijazno?

Nobene. (Smeh)

Sprašujem namreč zato, ker ste včeraj na seminarju omenili, da je eno od vaših načel, da nikoli ne uporabljate fotografij iz spletnih bank. Zakaj so tako slabe?

Večinoma so brezosebne, pretirano glamurozne in jih je mogoče uporabiti za kakršen koli namen. Preveč so klišejske. Fotografije sem vedno delal namensko. Fotografu sem naročil, kaj naj bo na njih, naredil sem mu skico. Trudil sem se, da skozi fotografijo posredujemo kar največje število informacij. Sam se pri tem zelo neposreden.

Danes imamo opravka z množico podob, ki ne pomenijo ničesar. Na televiziji se podobe menjajo vsak delček sekunde. In to kar naprej. Za izdelavo vsake slike je potreben čas. Menjajo se z veliko hitrostjo in služijo samo za ozadje, brez pomena. To je kakor šum v glasbi.

Leta 1963 so vas povabili v znameniti studio Total Design, kjer ste ostali 28 let. Kakšna je bila skupna filozofija studia?

Zadnje čase precej razmišljam ravno o tem, ker pomagam pri pisanju knjige o prvih desetih letih Total Designa. Takrat so bili v studiu še vsi njegovi ustanovitelji, zato je bila filozofija še skupna, pozneje pa se je razpršila.

Na začetku delovanja studia se je družba zelo hitro spreminjala. Obstajala je potreba po neposrednih in iskrenih informacijah. Večina ljudi je še vedno živela v svojih domovih, ki so ostali enaki, kot pred vojno. Vsaj, kar se tiče njihove opreme, pohištva, okolja. Ljudje pa niso imeli priložnosti, da bi izplavali iz bede tridesetih let, iz njihovega položaja, v katerem so obtičali. Plače so bile še vedno zelo nizke.

V studiu smo se zavedali, da moramo ljudem pomagati najti pot v novo družbo, v boljšo prihodnost z novimi priložnostmi. Gospodarstvo se je pobiralo počasi, ampak vztrajno. In mi smo bili pripravljeni dati ljudem roko in jih popeljati v novo, boljše življenje. Nikakor nismo imeli želje, da postanemo bogati. Skupaj smo bili zato, ker smo sestavljali majhen nabor najboljših talentov v različnih disciplinah, in v tistem trenutku smo bili skupaj močnejši.

To je bil torej optimističen odnos, odprtost do sprememb in optimistično gledanje na novo družbo prihodnosti. Naš pogled je bil zelo levičarski, zato tudi nismo želeli delati s katerim koli podjetjem, ki bi imelo drugačen pristop. Če so že bili drugačni, kot na primer veliko logistično podjetje Furness, smo jih poskušali prepričati, naj gledajo na stvari na drugačen način. Imeli smo sporočilo. In želeli smo ga posredovati naprej.



Kako se je to odražalo pri vašem delu? Kaj je bila za vas največja potrditev te filozofije?

Šlo je za celostno podobo centra za starejše občane, Nieuw Vredenburgh. Povabljen sem bil v delovno skupino, ki je pripravljala celoten projekt. Moral sem sodelovati s skupino arhitektov, ki je že postavila 18 takih centrov, vendar so bile vse stavbe popolnoma enake.

Poskusil sem spremeniti njihovo razmišljanje. Zakaj? Ker je moja mati živela v prav takem centru, ki ga sicer niso naredili omenjeni arhitekti, ampak neki drug profesor. Stavba je bila tako zelo dolgočasna, brezosebna. Pomislil sem, da ne delam samo za strae ljudi, ampak tudi za njihove otroke in vnuke, ki so jih obiskovali. In oni ne smejo sovražiti take stavbe, saj imajo potem starejši ljudje manj obiskov.

Uvedel sem barve v usmerjevalni sistem in v notranjo opremo. V prostoru s poštnimi nabiralniki sem na steno dal povečave fotografij nabiralnikov iz različnih držav sveta. Arhitekti so v centru predvideli majhen supermarket. Rekel sem: “Niti slučajno. Nikakršnih supermarketov. Nobenega pravokotnega, brezosebnega prostora z blagajno na koncu.” Naredili smo resnično staromodno trgovino, v kateri so ljudje lahko sami izbirali svoje stvari, s čudovitim pultom iz marmorja, in nikomur ni bilo treba sedeti in čakati za blagajno, ampak so prodajalci lahko hodili naokrog in pomagali kupcem. Bilo je veliko bolj osebno. Prostor za druženje smo preuredili v staromoden nizozemski pub in v izložbi so bili predmeti iz tridesetih let. Ker so ljudje, ki so živeli v centru, preživeli svoje najbolj čudovito, najbolj pestro in mogoče celo najbolj nesrečno obdobje ravno v tridesetih. Zato smo prikazali tudi berlinske olimpijske igre s svojo dobro in slabo stranjo, politike, predmete, vse. Skozi njih so lahko obiskovalci našli pot v svoje spomine. Skupaj z ekipo industrijskih oblikovalcev smo razvili posebno telefonsko govorilnico, v katero si lahko šel z invalidskim vozičkom. Bila je popolnoma drugačna od tega, kar so predlagali arhitekti. Na koncu je bila stavba veliko bolj moja.

In najlepše je bilo, da so bili starejši ljudje, ki so živeli v tem centru, tako zelo hvaležni. Bili so zares srečni in zame je bila to največja nagrada.

Kako je na vas osebno vplivala interdisciplinarna atmosfera v Total Designu?

Odgovor na to je manj prijeten, kot bi lahko pričakovali. Naš oddelek za industrijsko oblikovanje je imel kar nekaj težav. Ni mogel delati dislocirano od tovarn, brez strojev, kjer bi se lahko preizkušale inovacije, brez stika z vodstvom in tehničnim osebjem. Zato je kmalu odpadel. Edini partner v studiu, ki je nato predstavljal interdisciplinarni pristop, je bil Benno Wissing, ki je bil arhitekt, slikar, grafični oblikovalec in ilustrator, ob koncu svojega življenja pa se je ukvarjal tudi z industrijskim oblikovanjem. Bil je nekakšen renesančni človek.

Enako se govori tudi o vas. Ne nazadnje ste po izobrazbi novinar in oblikovalec, poleg tega tudi pisec, fotograf, organizator…

No, mogoče, na drugačen način. Mislim, da je bil Benno zares najboljši v naši ekipi. Naslednji je bil Wim Crouwel, ki je veliko več kot samo grafični oblikovalec in je bil sposoben narediti izjemne razstave in podobno. Jaz ne. Sem bolj pri dnu lestvice naše ekipe.

Ne morem se povsem strinjati z vami. Vaša osebna ekipa je v Total Designu skrbela za pridobivanje denarja, da je podjetje lahko delovalo. To je drugim partnerjem omogočalo delati bolj eksperimentalno, kar je še kako pomembno.

Da, to je res. Kar dolgo časa so lahko drugi oblikovalci delali glamurozne projekte, ki so bili slabo plačani. Wim je večino svojega časa delal za muzej Stedelijk. Muzeji so znani po tem, da ne plačujejo veliko. Posledica njegovega dela pa je bila, da je bil veliko v medijih, imel je 50-krat več intervjujev kot jaz (smeh). Vendar v večini primerov v podjetje ni prinesel več kot za pokritje stroškov svojega oddelka. Dobiček je že bil, vendar ne zadosten. V določenem obdobju je v studiu delalo 60 do 80 ljudi. Pri tako veliki skupini je treba nekako pokriti dnevne stroške, plače, izdatke… To mora nekdo zaslužiti. In nam je uspelo. Podjetje je bilo v treh desetletjih, kar sem bil tam, vsaj trikrat na robu bankrota, a smo se vedno rešili. In preživeli.

Res pa je, da zato nekateri v kulturnih in umetniških krogih na Nizozemskem menijo, da moja dela niso dovolj “kulturna”. Sem komercialen tip oblikovalca (smeh). In to je daleč pod njihovim nivojem.

Oblikovalec in profesor Michael Rock je dejal, da bi bilo ime Total Design lahko filozofija celotne Nizozemske. Koliko resnice je v tem?

V šestdesetih, sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih je bila Nizozemska zares “total designed”. Kakovostno oblikovanje je bilo povsod, na ravni države in na ravni podjetij. Vendar to ni bila posledica zgolj domačih oblikovalcev, saj so v tem času za nizozemska podjetja delali tudi britanski studiji. Pri Total Designu smo na primer izgubili letalskega prevoznika KLM, za katerega je delal Henrion, pa tudi Unilever in Shell, ki sta prav tako v nizozemski lasti. Veste, fantje iz trženja v teh družbah so oboževali potovanja v London in nazaj (smeh). Britanski oblikovalci so bili vodilni v tistem času. Začeli so prej kot mi in so bili bolj profesionalni, še posebno studiji kot Fletcher/Forbes/Gill, ki je pozneje postal Pentagram.

So britanski studiji imeli močno publiciteto na Nizozemskem?

Zelo močno. Mislim, da je bil to razlog, zakaj na koncu nismo bili tako uspešni kot Pentagram. Mi smo komaj kaj objavili ali izdali, oni pa so od vsega začetka izdajali publikacije, knjige… Naša komunikacija s svetom je bil v glavnem Wim Crouwel, ki nagovarja občinstvo v dvorani (smeh). In mislim, da je bila to naša velika napaka.



Ste avtor mnogih celostnih podob, o njihovem načrtovanju tudi pišete in izdajate knjige. Zanima me, kaj je po vašem mnenju razlog, da so se nekatere vaše celostne podobe, vsaj v osnovah, ohranile toliko časa? Na primer Furness Logistics in Randstad več kot trideset let…

Furness še vedno obstaja, vendar nima več vseh organizacijskih enot pod istim imenom. Uporabljajo več ali manj krovni znak. IBM je bil narejen pred Randstadom, pa je še vedno isti. Veliko dobrih primerov še vedno obstaja.

Ali obstaja recept za ohranjanje celostne podobe? Kakšnega ste imeli vi?

No, deloma je to povezano s pravimi odločitvami v izhodiščih.

In naprej?

Po mojem mnenju velika podpora vodstva podjetja in pravilne odločitve oblikovalcev kot svetovalcev.

Pri Randstadu sta bila dva lastnika, in ko smo s Total Designom začeli delati za njih, je bilo njuno podjetje staro šest let. Enega od njiju so kmalu nagnali, ker je vse čas sedel v svojem rolls-roycum, drugi je zdaj v zgodnjih sedemdesetih. Ves čas je ostal aktiven v podjetju in je še danes podpredsednik nadzornega sveta. Z njim se ne srečujeva pogosto, vidiva pa se dvakrat na leto v zvezi z letnim poročilom in s pregledom stanja. Osebno je zahteval, naj se celostna podoba spoštuje, ne glede na kar koli. Pogosto so v Randstad prihajale oglaševalske agencije, ki bi rade spreminjale to in ono, in vedno so bile prepričane, da znajo stvari narediti bolje. Ob tem pa niso znale upoštevati niti tipografskih pravil. Vodstvo se zelo dobro zaveda, da je celostna podoba veliko vredna. In mislim, da je to glavni razlog. Ne verjamem več v staromodne priročnike celostne podobe…

… ki so bili dragi, težki in jih nihče ni pogledal.

Točno tako. Potrebujete samo nekaj ljudi, ki imajo nadzor nad situacijo, ti pa se morajo natančno zavedati vrednot in pravil igre. To je vse.

In vedeti morajo, koga poklicati.

Tako.



Zakaj ste leta 1991 zapustili Total Design?

Nisem se strinjal z generalnim direktorjem studia. Prepričan je bil, da so računalniki pomembnejši od ljudi, in ni več potreboval velikih talentov, ker je imel velike stroje. Bil je vesel, da je Wim Crouwel že odšel in rekel je: “Ben bo naslednji”. Do mene se je celotna ekipa vedla zelo neprofesionalno, zato sem odšel sam.

Ker sem imel na Total Designu dobro plačo in tega nisem želel izgubiti, sem se pridružil studiu 2D3D in prvi dan spoznal, da je bila to napaka.

Zakaj?

V Haagu so imeli prostore v petnadstropni zgradbi. Moja pisarna je bila na vrhu in je bila še povsem neopremljena. Rekli so mi, naj grem naokrog, naberem pohištvo in ga sam nesem v peto nadstropje. Takrat sem uvidel, da želijo moje ime, ne mene.

Čez dve leti me je poklical direktor Randstada in rekel, da bodo začeli v ZDA in da ni zadovoljen z delom Total Designa. Prosil me je, naj jaz prevzamem ta projekt. Šel sem do fantov iz 2D3D in jim rekel: “Prosili so me, naj naredim nekaj, česar vi ne znate. Jaz pa znam. Nasvidenje.” Zapustil sem jih čez noč.

Kakšno pa je vaše mnenje o Total Identity, naslednici Total Designa?

Leta 2003 mi je takratni generalni direktor in lastnik rekel, da bodo imeli veliko zabavo ob 40-letnici in da bi rad naredil brošuro, v kateri bi bila prikazana najboljša dela, za vsako leto delovanja po eno delo. Prosil me je, ali bi naredil izbor. Pred tem z njim skoraj nisem imel stikov, nisva bila prijatelja. Naredil sem popolnoma drugačno selekcijo del kot on. Potem sva imela dolg pogovor in na koncu sem mu rekel: “Čestitam za 40 let. Vem, da nimaš nobenih prijatejev in presenečen bi bil, če boste dočakali 50 let Total Designa.” Ampak so preživeli.

Kakšen je vaš odnos do njihovega dela? Ne nazadnje so največje nizozemsko podjetje, specializirano za celostne podobe z izpostavami v Italiji in Južni Koreji.

Presenečen sem nad njihovimi operacijami. Za njih delam knjigo o prvih desetih letih Total Designa. Dali so mi svojo zadnjo knjigo, Total Identity 2.0, ampak nisem še imel časa, da jo pogledam. Preden se naslednjič srečam z njimi, jo bom prebral, ne vem pa, kaj delajo v Južni Koreji.

Predvsem za Hyundai, pa tudi nekatere druge projekte.

Nizozemski oblikovalci so vedno delali predvsem za domače okolje in se niso mogli kosati z britanskimi. Britanci so bili več stoletij po vsem svetu. Danes nizozemskim oblikovalcem pomaga vlada – ministrstvo za gospodarstvo in tudi ministrstvo za kulturo – zato so sprejeti in uspešni tudi v tujini. Mislim, da podjetjem, kot je Total Identity, pomaga visok ugled nizozemskega oblikovanja v tujini, za kar so zaslužni pretekli dosežki s tega področja.

Še vedno ste polni energije in še vedno delate. Kateri je bil vaš zadnji projekt?

Moj zadnji projekt je bil 80 | 20 | 100, ampak gre samo za pisanje. Wim Crouwel je imel 80-letnico, knjigarna Nijhof & Lee 20-letnico in skupaj sta bila stara 100 let. Ob tem dogodku je bila razstava stotih izdelkov Wima Crouwela v galeriji Vivid v Rotterdamu. Sam sem napisal esej za razstavni katalog.

Med pisanjem sem ugotovil, da je Wim svetovno slaven zaradi svojih tiskanih materialov, naredil pa je ogromno čudovitih postavitev razstav. Zato sem mu predlagal, da napišem knjigo o njegovih postavitvah razstav. Trenutno imam veliko dela s knjigo o prvih desetih letih Total Designa in Wim bo moral malo počakati, ker ne morem delati dveh stvari hkrati.

Dejavni ste na vseh področjih oblikovanja, poleg pisanja knjig o njem ste tudi pobudnik nacionalnega arhiva grafičnega oblikovanja. Verjamete, da mora oblikovalec početi več kot zgolj praktično delo?

Zame biti oblikovalec ni samo poklic, ampak način življenja. Ves čas se zavedam svoje odgovornosti in sem se vedno pripravljen odzvati na prošnjo za izboljšanje obstoječe situacije.

Intervju je bil objavljen v Dnevnikovem Objektivu, 22.8.2009.

Klimatske spremembe, oblikovanje in družbena odgovornost

Matjaž Čuk

Osem ur dela, osem ur počitka in osem ur spanja. Nažalost to načelo v sodobnem svetu ne velja več. Delo se nezadržno zajeda v preostali dve tretjini človekovega dneva - sedenje na delovnem mestu, v avtomobilu, na kolesu. Vse za to, da bi zmogli v kratkem tednu postoriti kar se da mnogo opravil, za katere na koncu prejmemo nadomestilo v obliki tri in več mestne številke na bančnem računu. Številke, ki se prepolovi hitreje, kot nastane. Številke, ki jo koristimo v časovnem preostanku povprečnega dneva. Življenjski ritem sodobnega sveta je zaradi tega dejstva s seboj prinesel posledice, ki jih marsikdo še vedno ne priznava.



Globalno segrevanje, klimatske spremembe ... od kod? Debate, čemu, zakaj in kako, prepustimo strokovnjakom. Omeniti velja le dejstvo, da smo za spremembe sokrivi tudi sami. Živimo, kot da smo sami na tem svetu, kot da za nami ne puščamo sledi, kot da so viri tega sveta neizčrpni. Smetnjak na ulici se čudežno izprazni enkrat tedensko, madeži na oblekah in nas samih se skrivnostno odplaknejo skozi odtočne cevi. Izpuhtijo v eter. S kurilnim oljem zalivamo špranje slabo načrtovane arhitekture naših domov. Elektrika se pojavi in zasveti v istem trenutku. Vse to je mogoče, ker večina našega dneva zasede delo. Ker si to lahko privoščimo. Nabiranje za zapravljanje. Materialne dobrine so postale poceni. Na račun česa? Narave in družbe.

Novice iz sveta govorijo o revščini tam daleč stran na črni celini, o kupih smeti, ki jih ustvarijo vzhodnjaki (da so te posledica seljenja industrije iz našega čistega okolja v neznano deželo, seveda le redko kdo omeni) in o Katrini, ki je zalila New Orleans. Komu mar, dokler je naše dvorišče čisto. Dokler lahko s prstom kažemo na velike tovarne z visokimi dimniki, ki onesnažujejo naše biserno okolje. Kaj že proizvajajo tovarne? In za koga? Za slehernika. Če je kdo na tem svetu, ki bi moral pričeti živeti čisteje, je to slehernik, mi sami.



Mnogo poti je, da zaživimo čisteje, začenši z zmanjševanjem raztrosa bančnega računa, z ugašanjem luči, ko jih nihče ne potrebuje, računalnika, ki brni dan za dnem in ignoriranja oglasov za pralni prašek, avtomobil in skorajda brezplačno košarico živil iz sosednjega velemarketa. Ostalo bo več denarja, pardon, časa, ker ne bo potrebe po nadurah, da bi zaslužili za zgoraj omenjeno. Časa, ki ga lahko uporabimo koristneje, za družbeno odgovorna dela, recimo. Ena ura na dan je dovolj. Dva milijona ur na dan samo iz naše dežele.

Oblikovalci lahko pomagamo z našim delom. Po osmih urah težkega garanja za nov stil etikete starega izdelka se prileže počitek v obliki ure dobrega dela. Bi zmogli oblikovati plakat, ki bi ljudi prepričal, da smo za stanje okolja odgovorni prav vsi? Lahko poskusite -­ Fundacija Brumen v maju pripravlja mednarodni dogodek, festival plakata na temo klimatskih sprememb. Koristno pridobljen čas na račun našega odgovornejšega ravnanja bi zlahka nadomestili s prijetno-koristnim delom - v naravi ali še vedno za pisalno mizo, z mislijo na naravo.

Poceni izdelki in poceni delovna sila ne morejo biti konkurenčna prednost

Intervju z danskim oblikovalcem in teoretikom Perom Mollerupom

Robert Ilovar
Matjaž Čuk



Per Mollerup je priznan danski oblikovalec, direktor oblikovalskega studia Mollerup Designlab A/S v Kobenhavnu in avtor številnih knjig s področja celostne podobe in informacijskega oblikovanja, kot so Marks of Excellence, The History and Taxonomy of Trademarks, Collapsibles A Design Album of Space Saving Objects, in Wayshowing, A Guide to Environmental Signage, Principles and Practices. Za svoje delo je prejel več mednarodnih nagrad.

S Perom Mollerupom smo se pogovarjali v Ljubljani, kjer je nastopil v sklopu cikla predavanj Trajnostne alternative v oblikovanju.

Delali ste na projektu analize stanja oblikovanja in pripravi strateških smernic v Estoniji in Latviji. Kakšni so bili zaključki projekta in ali se je stanje na kakršenkoli način izboljšalo?

Sprva smo delali za Estonijo, nato za Latvijo, letos pa pride na vrsto Litva. Tamkajšnje oblasti so nas prosile, da naredimo analizo kakovosti oblikovanja, ne zaradi oblikovanja samega, ampak zaradi gospodarstva. Izhajale so iz tega, da prodajanje poceni delovne sile in poceni izdelkov ni zadosti, zato je bilo vprašanje analize kolikšna je dodana vrednost tamkajšnjih proizvodov.

Mi smo zato pregledali vse parametre, ki vplivajo na to. Preučili smo tamkajšnji izobraževalni sistem in kakovost raziskovalnega dela. Preverili smo stroko in vlogo oblikovalcev v družbi in v gospodarstvu. Koliko so kvalitetni, ali po študiju dobijo delo, kakšno to delo je. Ali imajo možnosti za nadaljevanje študija, v kakšni meri so konkurenčni in ali razumejo koncept izgradnje tržnih znamk. Ali razumejo posel, ali razumejo, kadar ne dobijo dela in ali se zavedajo zakaj ga ne dobijo. Govorili smo s predstavniki estonskega in latvijskega gospodarstva, kolikšne so njihove zahteve po oblikovanju in zakaj niso večje. Rekli so nam, da se oblikovalci na posel ne spoznajo, po drugi strani pa oblikovalci trdijo, da v podjetjih nimajo pojma o oblikovanju. Na nek način med njimi sploh ni dialoga.

Ogledali smo si javne razpise, torej način, kako državne in lokalne oblasti kupujejo izdelke in storitve vseh vrst. Ali iščejo kakovost ali je pomembna le cena. Seveda smo prišli do ugotoitve, da je cena na prvem mestu. Ogromno razlogov pa obstaja za to, da bi bila kakovost izdelka ali storitve pomembnejša od nizke cene. Ogledali smo si, kakšna je splošna raven zavedanja o oblikovanju, torej ali ljudje na ulici sploh vedo, kaj to je in čemu služi. Ali pač mislijo da je to obleka priznanih kreatorjev oziroma športni avtomobil. Preverili smo tudi, kakšen sloves ima estonsko in latvijsko oblikovanje v tujini. Ta sloves je povsem neznaten in v tistem času nismo našli nikogar, ki bi povezoval Estonijo, Latvijo in sedaj Litvo s kakovostnim oblikovanjem ali z oblikovanjem sploh. Mislim pa, da se je to spremenilo. Če si pobliže ogledate Estonijo danes, recimo že na letalu in reklamnih revijah, boste opazili nekaj o estonskem oblikovanju. Če se sprehodite po Talinu, boste v trgovinah opazili kakovostne estonske izdelke, videli boste teden oblikovanja. Nekaj se dogaja in estonski novinarji danes tudi pišejo o oblikovanju. Stanje je drugačno od tistega pred petimi leti. Naše poročilo in priporočila so se uporabljala in služijo tudi manjšim iniciativam, ki skušajo na področju oblikovanja kaj spremeniti.

Oblikovanje sloni na delovanju, to je, da se iz prvotne situacije teži k pričakovani. Kot če bi rekli, sedaj smo tu, hočemo pa priti tja. Ker niso vedeli, kam želijo, smo izdelali vizijo za estonsko oblikovanje in v desetih letih bi lahko prišli na želeni cilj. Ko smo med delom primerjali obstoječo situacijo z vizijo smo opazili, da je med njima velikanski razkorak. Za izboljšave je bilo dovolj prostora in govorimo o zares obsežnem prostoru. Vprašnje je bilo, kako ga prečkati, kakšne mostove moramo graditi, kakšne poti so najustreznejše. Toda že z našim prvim projektom v Estoniji je bilo povedano vse – narediti morate informacijski center za oblikovanje, narediti morate to in narediti morate ono. Niso se povsem držali tega, naredili pa so ogromno drugih reči. Trenutno delajo na centru za oblikovanje. V Latviji so vzpostavili informacijski center za oblikovanje in oblikovalski svet. Stvari se dogajajo – na tisoče manjših iniciativ. Ne tako, kot smo predlagali, ampak vendarle poročilo služi kot izhodišče za ostale aktivnosti. Stvari se premikajo. Ko smo projekt zaključili, sem bil večkrat povabljen nazaj v Estonijo in Latvijo, ker jih stvar zanima. Pred kratkim sem prejel povabilo iz Latvije, da bi vodil delavnico o “wayshowingu” (principih in praksah usmerjevalnih sistemov v okolju) na tamkajšnji akademiji likovnih umetnosti – in to je del vsega tega.

V primeru baltskih držav bi lahko potegnili nekaj vzporednic s stanjem v Sloveniji. Kaj bi lahko opredelili kot jedro estonskega problema, ki je po vsej verjetnosti podoben našemu?

Največji problem pri njih – pa tudi tukaj - je, da se prodajajo pod ceno. Poceni prodajajo surovine, delovno silo, oddajajo delo podizvajalcem, prav tako kot tu in namesto da bi uporabili domače znanje, raje prodajo kar se da poceni. To sem Estoncem skušal povedati že ob mojem prvem obisku – na letalu sem sedel poleg norveškega poslovneža in povedal mi je, da leti v Talin po ribe. To se mi je zdelo čudno, saj Norveška leži ob morju in ne morem si zamisliti kraja na svetu, kjer bi bilo več rib. Imajo eno največjih flot ribičev na svetu. Skratka, poslovnež mi je razložil, da je Talin veliko cenejši. “Tam zelo poceni kupujemo konzerve rib brez tovarniških oznak, jih odnesemo na Norveško in jih zapakiramo v lične embalaže pod našo uveljavljeno tržno znamko. Prodajamo jih po petkrat višji ceni.” Kam mislite, da gre denar od prodaje estonskih rib? Ostane na Norveškem, Estonci od svojih rib dobijo zelo malo. V Kopenhagnu je doma zelo uspešen in znan urar, ki pravzaprav ne izdeluje ur, ampak oblikuje koncepte zanje. Nekaj švicarskih tovarn mu izdeluje ure po njegovih konceptih. Težko bi rekli, da švicarji prodajajo svoje ure poceni, vendar pa zelo poceni prodajajo sestavne dele za njih. Danski urar ceno končnega izdelka dobi tako, da ceno, ki jo zahtevajo Švicarji, množi z deset. Večina denarja tako ostane na Danskem – Švica ga dobi v tem primeru zelo malo.

Uspeh ni v oddajanju del podizvajalcem, ne v prodaji surovin ali trženju poceni delovne sile, ampak v uporabi znanja pri delu. Najmanjša investicija, ki jo lahko Slovenija naredi je, da vloži v oblikovanje. Ne potrebuje strojev, samo znanje s področja oblikovanja in tržnih znamk. Slovenija naj postane narod oblikovalcev.

V Sloveniji se izgovarjamo na neprepoznavnost države, kadar govorimo o neprepoznavnosti domačih znamk in slovenskega oblikovanja. Ravno smo začeli s promocijo državne znamke, I feel Slovenia …

… je nastala v Sloveniji?

Da. Po tem, ko je bil najprej izbran slogan, na osnovi katerega je bil izdelan znak in na koncu je bila izdelana strategija za oblikovanje, kaj natančno hočemo.

Torej je bil narejen na precej podoben način kot stara You-go-slavia (smeh).

Kaj si mislite o celostni podobi Boja Linnemanna za dansko vlado?

Zdi se mi v redu.

Danska nima potrebe po vzpostavitvi nacionalne znamke skozi krovne znake in slogane?

Ne. Pri nas se uporablja turistična znamka – v obliki srca in z dansko zastavo v sredini. Slogan zanjo je nekaj podobnega kot “Obiščite Dansko”, kar zveni zelo starokopitno.

Kakšne so po vašem mnenju razlike med oblikovanjem za državo in oblikovanjem za podjetja?

Glavna razlika je pomanjkanje nadzora. Ne morem reči, da je v podjetjih vse pod kontrolo, vendar je imajo veliko več, kot na nacionalnem nivoju. Države imajo omejen nadzor nad pomembnimi dejavniki, ki nastopajo pri oblikovanju znamke. Na nivoju države ne morete vršiti nadzora v smislu vsa podjetja bodo delovala na tak način, narod pa se bo temu primerno obnašal. V podjetju lahko ljudi najemate in odpuščate, s prebivalstvom pa tega ne morete početi.

Simon Anholt povsem zmotno pravi, da znak in grafično oblikovanje nimata zveze z oblikovanjem znamke za državo. To govori zato, ker on tega ne prodaja, niti ne obvlada. Anholt prodaja povsem druge stvari. Če taki ljudje postanejo avtoritete za oblikovanje nacionalnih znamk, gre ogromno stvari lahko narobe. Tako kot je šlo v Estoniji v primeru njihove nacionalne znamke. Estonija je v Londonu pri eni najboljših in največjih agencij Interbrand plačala pol milijona evrov in za to ni dobila tako rekoč nič. Kar so dobili je bil neustrezen slogan, zelo slabo in na zastarel način oblikovane vizualni koncepti in smernice, ki naj bi jim pomagali pri posnemanju Irske. Posneli so nekaj belih stavb pred katerimi stojijo francoski kmetje z ogromnimi klobuki. Vse skupaj je izgledalo zelo irsko in slogan je bil zelo čuden. Agencija je ugotovila, da ima Estonija slabo ime. Odločili so se, da bodo to ime izpostavili na ponosen način. Kot geji, ko je beseda gej pomenila nekaj slabega in so s ponosom začeli govoriti “Mi smo gej, imamo gej parado. To je gej ponos, povej to brez sramu”. Kar je odlično. Toda slogan Estoncev je bil Dobrodošli v ESToniji. Kar pa ne pomeni nič. V tem ni nobenega sporočila. Vizualna podoba Estonije je temeljila na obliki njihove države, vendar Estonija nima razpoznavne oblike kot Velika Britanija ali Italija. Torej potem, ko so porabili pol milijona evrov, niso dobili popolnoma nič. Dobili so nesmiseln proizvod angleške agencije in to zelo dobro vedo. Sedaj delajo na tem, da bi to popravili.

Kaj je po vašem mnenju največja razlika med oblikovanjem celostnih podob sedaj in pred desetimi ali dvajsetimi leti?

Mislim, da so celostne podobe danes bolj zrele, več je odprtosti za raznolikost, nove elemente in barve. Ko sem pred več kot dvajsetimi leti začenjal je oblikovanje celostne podobe predstavljala velika posoda z barvo, potem so celo podjetje prebarvali z njo. Kot naprimer Maersk, največje industrijsko podjetje na Danskem, ki se ukvarja tudi z ladijskim prevozom. Prebarvali so vse, tankerje, velike ladje, kontejnerje, letala in še hčerinske družbe. Na sedežu podjetja so imeli svetlo modre zavese in preproge, kar sililo te je na bruhanje.

Danes se ne dela več tako, barva se uporablja za najpomembnejše stvari, vse ostalo je bolj raznoliko. Danes so prisotni avatarji, gibljivi, spremenljivi znaki. Potrebna je raznolikost. Vsi želimo nekaj obstojnega in varnega, a da se ne bi ujeli v ponavljanje, potrebujemo tudi nekaj novega. Osebno ne maram preživljati počitnic vedno v hotelih, ki bi bili po celem svetu enaki – ljudje ne potujejo, da bi videli vedno enake reči, ampak da vidijo raznolikost. Zakaj bi sploh potovali, če ne želite videti nekaj drugačnega?

Veljate za očeta izraza “peti element” v sklopu celostnih podob …

… Peti element sem prvič omenil v nekem dokumentu v Kobenhavnu konec sedemdesetih let, naknadno pa sem ga definiral v tej knjigi. Zanimivo je, da na Danskem danes lokalne službe sprašujejo, kje je peti element, če jim nekaj oblikujete. Sicer pa je peti element včasih pomembnejši od znaka, kot naprimer ledvički na sprednji maski BMW-jev.

Nameravate narediti razčlembo petega elementa? Glede na to, da ste naredili taksonomijo znakov.

To bi moral narediti nekdo drug, mogoče je to delo za vas. Če vidite podobnost med stvarmi, kaj je skupno in kaj drugačno, potem lahko izdelate taksonomijo. To ni težko, če poznate področje in veste kako se stvari med seboj povezujejo.

Kakšno je vaše mnenje o številnih knjigah, ki se dandanes ukvarjajo s predstavitvijo številnih znakov, zgolj kot “lepih” slik, brez konteksta?

So pač kot knjige z rožami, kjer ni omenjeno v katere družine spadajo. Kot slike iz navdiha, ki so brez pravega pomena.

Na področju informacijskega oblikovanja ste avtor izraza “wayshowing”…

… Če boste na internetu vtipkali to besedo, boste dobili religiozno gibanje in mene. Postopku sicer v arhitekturi pravijo wayfinding, kar pa se mi zdi narobe, saj s tem mešajo gostitelja in gosta, avtorja in bralca. Mi nismo potosledci, ampak potokazi. Isto bi bilo, če bi bralcu rekli pisatelj. Izraz wayshowing ni bil soglasno sprejet – ameriškemu združenju okoljskih oblikovalcev sem opisal koncept, ampak me niso povsem razumeli. Toda mednarodni inštitut za informacijsko oblikovanje na Dunaju že uporablja izraz wayshowing. Besede uporabljamo kot orodja, ki so nam v pomoč pri mišljenju in če uporabljamo napačne, tudi razmišljamo v napačni smeri.

Oblikovanje za državo

Od 12. decembra do 11. januarja 2009 bo v Jakopičevi galeriji v Ljubljani razstava z naslovom Oblikovanje za državo, kjer bodo predstavljeni primeri vidne pojavnosti osmih evropskih držav.



Razstava je dvodelna; primerjalni del prikazuje polja vidne pojavnosti držav, od osnovnega identitetnega sistema (grb, zastava, barve, znak), uradnih državnih tiskovin, identifikacijskih elementov ministrstev, gospodarske in turistične promocije, do oznak policijskih vozil, letalskih prevoznikov, nastopov nacionalnih nogometnih reprezentanc.

Drugi del izpostavlja primere dobre prakse iz predstavljenih držav. Projekte odlikuje kakovost oblikovne artikulacije problema (portugalsko predsedovanje Svetu EU, nova serija britanskih kovancev, hrvaška turistična promocija) ali kakovostno zastavljen sistem pojavnosti – strogo monolitni (celostni podobi švicarskih in nemških vladnih organov) ali odprti z možnostjo izpeljav (celostne podobe danskih vladnih služb in državnih institucij, celostna podoba češke promocije v tujini).



Poleg Slovenije so predstavljene Češka, Danska, Hrvaška, Nemčija, Portugalska, Švica in Združeno kraljestvo.

Ob razstavi slovenskega predsedovanja EU v Muzeju novejše zgodovine

Je bilo slovensko predsedovanje EU res uspešno in profesionalno na vseh področjih? Je Vlada Republike Slovenije pri izboru znaka predsedovanja upoštevala mnenje oblikovalske stroke? Kako bi lahko bila videti podoba predsedovanja, če bi izbrali drugače?

Vlada je konec leta 2005 razpisala vabljeni natečaj za koncept celostne podobe predsedovanja Slovenije Evropski uniji v letu 2008. Nanj je bilo vabljenih 15 agencij, studiev in posameznikov s področja oblikovanja. Komisijo so sestavljali štirje predstavniki vladnega urada za informiranje in pet predstavnikov različnih strok.

V obdobju opevanja profesionalnosti slovenskega predsedovanja in v času, ko je izbrani znak predsedovanja dobil svoje mesto na razstavi v Muzeju novejše zgodovine, se lahko vprašamo kakšne rešitve ter način sporočilnosti bi nam lahko prinesla katera od preostalih prispelih rešitev.

Na spletni strani http://www.slow.si/ predstavljamo vseh trinajst rešitev, ki so prispele na natečaj za celostno podobo predsedovanja EU.

Priporočila 9. razvojne skupine za kreativne industrije za povečanje konkurenčnosti Slovenije

OBLIKOVANJE: je ustvarjalna dejavnost, katere namen je vzpostavitev mnogih lastnosti predmetov, procesov, storitev in sistemov skozi ves njihov življenjski ciklus. Oblikovanje je torej osrednji dejavnik inovativne humanizacije tehnologij in temeljni dejavnik kulturne in ekonomske izmenjave. Izraz oblikovalec/oblikovalka se torej nanaša na posameznika ali posameznico, ki izvaja intelektualno dejavnost, ne pa zgolj obrtne dejavnosti ali servisa podjetništvu.

Zavedanje ključnih ljudi znotraj vladnih služb in gospodarstva, kaj točno je oblikovanje in tudi kaj sta ter čemu služita arhitektura in tržno komuniciranje, je prvi korak na poti k ustvarjanju dodane vrednosti. Posebna skupina (Miha Klinar, Jure Miklavc, dr. Petra Černe Oven, Andrej Drapal, Arne Vehovar, Saša Maechtig, mag. Tadej Glažar, doc. Nada Matičič, Rok Jenko, Marko Peljhan, prof. dr. Peter Krečič, dr. Bogo Zupančič, Marko Vičič, dr. Mihael Kline, prof. dr. Aleš Vahčič, Miljenko Licul in Vasa Perovič) je pripravila vsebinska izhodišča za izoblikovanje državne strategije za uspešnejše uveljavljanje omenjenih področij pri ustvarjanju dodane vrednosti slovenskega gospodarstva.

Končni dokument si lahko preberete na spodnji povezavi:

Priporocila.pdf

Oblikovanje kot dejavnik povečanja konkurenčnosti slovenskega gospodarstva

Pregled položaja oblikovanja v Sloveniji
Miha Klinar

Oblikovanje ima zelo široko in raznoliko področje delovanja. Rezultati oblikovalskega dela nas spremljajo dobesedno povsod. Pričnimo z osnovnimi grafi čnimi elementi, kot so črkovne vrste, oblikovanje prelomov in tiskovin, grafi čni elementi v sistemu menijev na ekranu vašega mobilnega telefona, sledijo telefon kot izdelek industrijskega oblikovanja, letališki informacijski sistemi, ki vas pripeljejo do pravega letala na letališčih, bančni obrazec, avtomobil, straniščna školjka, hiša, urbanistična ureditev, uporabniški vmesnik pri računalniškem programu, otroška igrača, televizijska scenografija, čevlji, invalidski voziček, navodila za oddajo dohodninske napovedi in tako naprej. V okvir oblikovanja lahko razvrstimo tako unikatno oblikovanje, ki v ospredje postavlja zelo subjektiven avtorski pogled, kot na primer stilsko občutljivo modno oblikovanje tekstilij, pohištva ali notranje opreme, kjer preidemo na področje oblikovanja izdelkov serijske proizvodnje, oblikovanje prostora z arhitekturo in v nadaljevanju inženirsko oblikovanje komponent za industrijo, ki je izrazito tehnično in običajno specializirano za ozko področje.

Iz opisanega je razvidno, da so oblikovalski pristopi na posameznih področjih različni, zato je drugačno tudi delo oblikovalcev na posameznih področjih. Sleherni oblikovalec je kritičen do prepoznavanja pomembnosti, umeščenosti in potrebne družbene pozornosti na specifi čnem področju, ki ga s svojim delom pokriva. Zato je mnogokrat izjemno težko uskladiti in poenotiti stališča, saj se osebna mnenja, kot na primer, ali oblikovanje spada bolj na kulturno-umetniško ali gospodarsko-ekonomsko področje, močno razhajajo. Nekateri oblikovalci, ki se ukvarjajo z bolj avtorskimi interpretacijami svojega dela, trdijo, da oblikovalske svobode ne gre omejevati, medtem ko je drugi pol prepričan, da je naloga oblikovalcev v ustrezni obliki interpretirati cilje in naloge naročnikov. Jasno je, da je prostor oblikovanja dovolj širok, da se lahko vanj umestijo vsi različni pristopi. V naboru zelo uspešnih oblikovalskih rešitev in izdelkov na svetovnem trgu lahko prepoznamo vlogo slehernega od njih. Italijani so svoje družbeno-socialne in zgodovinsko-kulturne navade samoumevno pretvorili v modno in stilsko industrijo. Nemčija je za svojo tradicionalno industrijo izrazito močno uveljavila tehnično-inženirsko področje oblikovanja. Industrija transportnih sredstev od avtomobila preko gradbenih strojev do sodobnih hitrih vlakov je za to tradicionalno panogo razvila veliko zaledje inženirskih oblikovalcev in v tem tržnem segmentu predstavlja velesilo, medtem ko oblikovalske zvezde kot Ron Arad, Phillip Starck ali Mark Newson in drugi v oblikovanje prinašajo izrazito avtorski pogled, saj je njihovo ime pravzaprav postalo prepoznana blagovna znamka, ki na trgu ustvarja izjemno veliko dodano vrednost.

Nekatera omenjena področja oblikovanja se bodo razvijala uspešneje od drugih, potrebe, ki jih prednostno izkazujejo nekatere gospodarske družbe, pa trenutno v ospredje postavljajo temeljna oblikovalska področja, kot sta industrijsko oblikovanje in grafi čno oblikovanje s področja blagovnih znamk in celostnih grafičnih podob. Vendar se jasno kaže, da se razvijajo tudi nekatera nišna področja: časopisna hiša Delo je prvi primer naročnika kompleksne črkovne družine, ki je bila izdelana tako, da je upoštevala značilnosti slovenskega jezika, ki se pojavljajo v obliki večjega števila črkovnih kombinacij in zvez, kar se s stališča bralca časopisa Delo nezavedno kaže v boljši čitljivosti, s stališča naročnika pa gre za oblikovno izdelan sistem pojavnosti vsebinskih struktur preloma in večjo prepoznavnostjo. Avtor je Ermin Međedović. Temeljna oblikovalska področja s promocijo stroke posledično odpirajo prostor tudi specifi čnim ali nišnim področjem oblikovanja, ki pa so praviloma, podobno kot v gospodarstvu, prostor za razvoj pomembnih in tudi tržno zelo uspešnih projektov tako na področju izrazito avtorskega maloserijskega oblikovanja, kot so ga uspešno razvile skandinavske države, kjer na takem načelu temelji izjemno število malih podjetij v tradicionalnih obrtnih panogah, kot tudi v specializiranih tehnično-strokovnih nišah, ki jih predstavljata na primer medicina ali razvoj vojaške tehnlogije.

Panoge, ki se bodo razvijale bolj izrazito, pa morajo v smislu razvoja nišnih, ali bolje rečeno, specializiranih znanj posledično vplivati na prilagoditve izobraževalnih programov, ki opremljajo prihodnje oblikovalce s potrebnimi znanji. Samo na tak način lahko slovensko oblikovanje ustrezno podpre gospodarske ambicije. Iz povedanega je razvidno, da je to dolgoročen proces, ki lahko uspe le ob močno uveljavljeni načelni usmeritvi, ki ne more biti programsko izhodišče le ene politične usmeritve. Le poenotena strokovna javnost lahko v tem projektu predstavlja partnerja v strateških načrtih preoblikovanja Slovenije in obenem poskrbi za vlogo znotraj družbe, za katero si že vrsto let prizadeva.



Različna predhodno omenjena področja oblikovalskega dela, ki jih najbolj jasno ilustrira grafični prikaz, povzet po DTI Economics paper no. 15 »Creativity, Design and Business Performance«, vir: Tether (2008), uporabljajo različne metode dela in so zelo različno vključena v procese nastajanja izdelka. Lahko si predstavljamo delo unikatnega oblikovalca v maloserijski proizvodnji keramičnih izdelkov, ki nima veliko skupnega z razvojem specifi čne komponente za avtomobilsko industrijo, zato je poenotenje cen in enako uveljavljanje avtorskih pravic zelo težko. Med naročniki oblikovalskih rešitev so posameznikove razlage cene oblikovalskega dela povzročale nerazumevanje in negativen odziv naročnikov storitev. Cena, ki se praviloma oblikuje po izhodiščnih tarifah različnih oblikovalskih cenikov, ki zaradi opisane primerjave niso obvezujoči, na primer ne določa kakovosti opravljenega dela. V primerjavi bi to pomenilo, da ima mlad, neizkušen oblikovalec enako izhodiščno ceno kot večkrat nagrajeni studio, v katerem deluje številna ekipa uveljavljenih strokovnjakov. Zato je tudi v najbolj izdelanih oblikovalskih cenikih, npr. ceniku Nemškega združenja oblikovalcev, opredeljen le najnižji prag, katerega namen je ščititi oblikovalce pred pritiski naročnikov in naročniku zagotoviti primernost oblikovalskega dela z opredeljenim najmanjšim številom ur, ki je predvideno za posamezno kategorijo izdelka. Na podlagi omenjenega lahko sklenemo, da bo oblikovanje tržne cene oblikovalske storitve vedno predmet dogovora med naročnikom in oblikovalcem, pri čemer je v interesu obeh, da obstajajo ustrezni pogoji za pričakovano kakovost opravljenih storitev (v Sloveniji je cenik za grafične oblikovanje izdal DOS, prav pred kratkim je izšel tudi dodatni cenik za industrijsko oblikovanje).

S stališča naročnikov oblikovalskih storitev sta zato seveda izbor oblikovalca in osnovno poznavanje področja njegovega dela zelo pomembna. V tem kontekstu je kar nekaj primerov, ki opozarjajo na izjemno neizdelana merila v slovenskem prostoru. Ponovno imam priložnost, da izrabim elemente slovenskih državnih simbolov, ki jih je izdelal priznan avtor, vendar katerega izkušnje s področjem omenjenega projekta nimajo ničesar skupnega. Nekatere najobčutljivejše lokacije, ki opredeljujejo kakovost širšega prostora krajinske podobe, se pozidavajo s slabimi arhitekturnimi rešitvami »anonimnih« arhitektov, najboljši in največkrat nagrajeni avtorji knjižnih oprem se ne prebijejo do založnikov, kajti ti so oblikovanje knjig prepustili diplomiranim industrijskim oblikovalcem, ki so zaradi pomanjkanja dela pristali na malo nižjo ceno. Ustrezna primerjava s stališča stroke bi lahko bila operacija na odprtem srcu, ki jo v tem primeru izvedejo pravniki, medtem ko srčni kirurgi pišejo ustavo. Seveda del odgovornosti nosi tudi etični kodeks oblikovalca, ki pa mora na trgu še neizdelanih meril najprej ekonomsko preživeti. Najverjetneje je čas za spremembe.

Odlomek je iz študije, ki jo je Miha Klinar pripravil za Službo vlade Republike Slovenije za razvoj, znotraj Sveta za konkurenčnost. Celotno študijo si lahko preberete na spletnih straneh Službe za razvoj, ali na spodnji povezavi.

Oblikovanje%20kot%20dejavnik%20povecevanja%20konkurencnosti%20slovenskega%20gospodarstva.pdf

Modni pogled na dejanja psihopata

mag. Sašo Urukalo

Glasbena skupina Psycho-Path je marca 2008 pri založbi Moonlee Records izdala ploščo z naslovom »The Ass-Soul of Psycho-Path«. Pod opremo plošče se je podpisal modni fotograf Saša Hes. Naslovnica nam ponuja pogled na estetizirano mlado žensko telo, s stereotipno interpretacijo sado-mazohizma, v mlaki krvi, z nožem v mednožju.
Taka oprema žali bralca in pod vprašaj postavlja poslanstvo fotografa in oblikovalca ter nas postavlja pred vprašanja:
Kdo je žrtev na posnetku in kdo je nevidni rabelj?
Ali je naslovnica ilustracija vsebine in njeno sporočilo?
In če je odgovor negativen, zakaj je bilo potem treba z motivom nasilja ilustrirati vsebino?
Ali nam avtorji želijo povedati, da so ženske prostovoljne žrtve in soudeleženke ritualov in da je to njihova svobodna volja?
Kje je meja med fikcijo in resničnim in ali so snovalci spregledali dvojno, protislovno naravo fotografije, da fotografska podoba ni le sled, temveč tudi izbor?



Zato je potreben razmislek o odgovornosti avtorjev, ki obstaja kot funkcija in način delovanja ter nastopa v odnosu do nečesa ali nekoga in se tudi tokrat odraža z delovanjem konkretne osebe. Oblikovalec kot družbeno bitje deluje v dialogu z bralci, uporabniki in okoljem, ki jim je vizualno sporočilo namenjeno. Prav interakcija z okoljem in družbo ga umešča med družbenoodgovorno delujoča bitja. Družbena odgovornost se odraža v učinkih in posledicah njegovega delovanja do javnosti, bralcev, stroke, naročnikov in medijev. Upoštevanje norm okolja ter vplivanje na njihovo razumevanje, razlago in spreminjanje pa sta tesno povezani z vrednotami in bralčevo interpretacijo vsebine. Bralec - gledalec je namreč tisti, ki mu je sporočilo namenjeno in je oblikovalčeve odgovornosti in njegovega družbenoodgovornega delovanja najbolj deležen.

Na tem mestu bi rad poudaril dejstvo, ki je v tem okviru zelo pomembno – da je treba umetniško ustvarjanje ločevati od ustvarjanja vidnih komunikacijskih sporočil. Če za prvo velja, da avtorji uživajo skoraj popolno ustvarjalno svobodo, pa snovalci vizualnih sporočil, še posebej pri oblikovanju in opremi zaščitnih ovojnin, kar oprema zgoščenke brez dvoma je, niso brez širše odgovornosti.



Kako je v umetnosti dovoljeno izrabljati moč ekscesa in škandala za izpostavitev humanih vrednot ter s pomočjo parafraze, parodije, subverzivnosti in reinterpretacije izkoriščati moč oblikovanja vidnih sporočil, zgovorno govorijo premnoga umetniška dela. Nekatera so v zadnjih letih ustvarila precej polemik, med njimi naj omenim dela skupine Irwin, Poljaka Zbigniewa Libere in Američana Toma Sachsa. Zbigniew Libera je tako škatlo z lego kockami grafično opremil s sliko, kako iz kock zgraditi koncentracijsko taborišče, Tom Sachs pa je avtor parfumskega paketa z morilskim plinom »Giftgas Giftset« iz leta 1998, opremljen z logotipi Chanel in Tiffany, in dela z naslovom »Prada Death Camp«, s katerim predstavlja iz kartonske embalaže Pradinih izdelkov narejeno maketo koncentracijskega taborišča. Umetniki opozarjajo na povezavo med totalitarnostjo, industrijo, politiko in potrošništvom. A zmotna je interpretacija, da Prada, Coca Cola ali Mobitel ali Nike lahko posežejo po istih načelih kot umetniki, da bi dosegli nove ciljne skupine. Tiste namreč, ki poboje drugačnih in drugače mislečih odobravajo.



Ovitek za ploščo je enakovreden embalaži za čevlje, hrano ali kozmetiko. Oprema/ovojnina prispeva k prodaji, opaženosti in ločljivosti. Sledi ciljem, ki jih postavi naročnik. Tržnim in komunikacijskim. Za uspešnejši nagovor se lahko uporabi umetniško delo, oblikovalec je lahko likovni umetnik, vendar rezultat ni umetniško delo, zavezano avtorju in umetnosti, temveč ovojnina z vizualnim nagovorom, ki vabi k nakupu in odločitvi po izbiri. In s tega stališča je interpretacije zavezana družbeni odgovornosti. Cilj je propaganda. Ovojnina je lahko medij za umetniško kreacijo, vendar cilji umetnikovega delovanja in njegovo poslanstvo niso enakovredni ciljem delovanja oblikovalca vizualne podobe ovojnine.

Eksces, na katerega so me opozorile slovenske oblikovalke, ni prvi v slovenskem prostoru. Leta 1999 je glasbena skupina Strelnikoff izdala ploščo z naslovom Bitchcraft, na ovitku katere se je pojavila podoba brezjanske Marije, ki v naročju drži podgano. Umestitev, montaža v Layerjevo sliko iz romarske cerkve z Brezij, je še posebej prizadela čustva vernikov, ki so se zaradi njenih nezgrešljivih in izjemno močnih ter globokih identifikacijskih potez odzvali prizadeto. Snovalci so tako posegli v verovanje posameznikov in njihovo interpretacijo svetih podob in oblik upodabljanja. V bran avtorjem opreme so se takrat postavili nekateri slovenski intelektualci, ki so kritiko grafične opreme embalaže plošče razumeli kot dejanje cenzure in poseg v avtorsko svobodo ustvarjanja. Spregledali pa so, da je oprema plošče predvsem namenjena njeni zaščiti in vidni predstavitvi vsebine z namenom boljše prodaje.

Podobno je z opremo plošče skupine Psycho-Path. Kajti, če je ta plošča povabilo k moriji in ilustriranemu dejanju nizkotnih čustev, je vredna še večje obsodbe in kritičnega diskurza. Zatekanje zagovornikov tovrstnega »oblikovanja« k Splošni deklaraciji o človekovih pravicah, ki vsakomur jamči svobodo mnenja in izražanja, je samo priročen paravan. Paravan, za katerim se skriva tržno usmerjena manipulacija, ki svobodo umetniškega izražanja in drugačno mnenje glasbenikov, pevcev, piscev besedil in skladateljev uporablja za dosego svojih ciljev.



Spoznanja, ki jih ponuja Suzan Sontag v knjigi Pogled na bolečino drugega, so primerna tudi za analizo in kritiko obravnavanega ovitka plošče. Čeprav se zdi, da je bitka proti interpretaciji danes že izgubljena, pa mora biti in je še vedno čas za boj proti odzivu na preobilje podob zla, s katerimi smo preplavljeni in v katerih je zaznati pridih nespodobnosti in opolzkega vojerizma. Cinična distanca ozkega segmenta poslušalcev tovrstne glasbe in oblikovalcev, ki s posmehom podtikajo puritanstvo kritičnim posameznikom, ki ne odobravamo tovrstnih ekscesov, je namreč pritrjevanje modni retoriki, ki govori o prevladujoči družbi spektakla in medijskih podob. To je značilnost postmodernega duha, v katerem je vse dovoljeno, je »kul« in kot tako celo zaželeno.

Prav zato, ker je človek sposoben svobodno izbirati, načrtovati in predvidevati dobre in slabe učinke svojega delovanja, je odgovoren za posledice tega, kar zavestno naredi. Odgovorno ravnanje obsega razumevanje predvidenega učinka delovanja v njegovi celosti. S tega vidika nekatere teme in vsebine, kot so nasilje, zloraba vsebin in motivov, poseganje v emocionalni svet drugega …, zahtevajo celovit vpogled v posledice in seznanjenost z lastnim delovanjem.

V oglaševanju in pospeševanju prodaje, kar oprema plošče brez dvoma je, je vprašanje odgovornosti pogosto povezano s perspektivo pogleda. Merila vrednotenja se z merili in opcijo pogleda prav v bran kapitala še toliko bolj spreminjajo. Dvomi v poslanstvo in odgovornost oblikovalcu vizualnih sporočil se v zadnjem desetletju porajajo predvsem zaradi neposredne povezanosti vizualnega komuniciranja z interesi kapitala ali idej. Kot da so v imenu denarja dovoljena vsa sredstva. Tovrstno ustvarjanje pa te dvome, v škodo vseh nas, ki se z oblikovanjem ukvarjamo, še toliko bolj utemeljuje.
Avtorji opreme plošče Psycho-Path so izobraženi, družbeno uveljavljeni in priznani, a to jim ne daje pravice do zlorabe znanja in perverznega manipuliranja s pomočjo modnih pristopov.

Work From Slovenia

Prva skupinska predstavitev slovenskega sodobnega grafičnega oblikovanja na tujem – Fundacija Brumen pripravila pregled nagrajenih del dosedanjih treh Bienal vidnih sporočil Slovenije – Razstava bo na ogled od 18. junija do 19. oktobra kot del 23. mednarodnega bienala grafičnega oblikovanja Brno 2008.



Ustanovo za promocijo vidnih sporočil, kot je opisni naziv Fundacije Brumen, so leta 2003 ustanovili teoretiki in praktiki grafičnega oblikovanja na Slovenskem: Petra Černe Oven, Radovan Jenko, Žare Kerin, Matevž Medja, Ranko Novak in Peter Skalar. Svoj osnovni cilj: dvig kakovosti vidnih sporočil v našem prostoru in njihova promocija navzven, skuša doseči z utrditvijo grafičnega oblikovanja kot pomembne kulturne, gospodarske in splošno družbene panoge.

V ta namen že od leta 2003 prireja tudi bienalni pregled realiziranih del vidnih sporočil Slovenije. Vsa prijavljena dela gredo skozi dvojno sito: domača komisija naredi izbor za razstavo, mednarodna žirija pa med razstavljenimi deli nagradi tista najboljša.

Bienale vidnih sporočil Slovenije je doslej postreglo s tremi izdajami (2003, 2005, 2007). Dela, ki so jim dodelili nagrado tako eminentni oblikovalci svetovnega formata, kot so: Anna Berkenbusch, Pierre Bernard, Max Bruinsma, William Drenttel, Jessica Helfand, Cyprian Koscielniak, Bo Linnemann, Bruno Monguzzi, Aleš Najbrt, Jean-Françoise Porchez, Rick Poynor, Erik Spiekermann, Wieczyslaw Wasilewski, se končno predstavljajo tudi zunaj Slovenije – na zaokroženi razstavi Work from Slovenia, ki je del velike oblikovalske manifestacije, 23. mednarodnega bienala grafičnega oblikovanja Brno 2008.

Svečanega odprtja naj bi se poleg drugih pomembnih gostov udeležili tudi predstavniki slovenskih podjetij na Češkem in slovenski veleposlanik.

Avtorji nagrajenih del (v abc redu, nekateri so dobili tudi več priznanj): Gsus Ajax, Aljoša Bagola, Andrej Baša, Boris Balant, Ajdin Bašić, Tina Brezovnik, Eduard Čehovin, Boris Divjak, Zoran Gabrijan, Gigodesign, Miha Grobler, Janja Grubar, Bor Hojs, Tina Hojs, Ivan Ilić, Radovan Jenko, Borut Kajbič, Miha Kerin, Žare Kerin, Miha Klinar, Matej Koren, Tomato Košir, Majda Kregar, Robert Križmančič, Luks studio, Luka Mancini, Blaž Medja, Matevž Medja, Ermin Međedović, Mitja Miklavčič, Matjaž Miler, Katarina Mrvar, Ivian Kan Mujezinović, Vladimir Nardin, Ranko Novak, Lena P. Balant, Primož Pislak, Marko Piškur, Jack Russel, Vladan Srdić, Vera Stanković, Slavimir Stojanović, Uroš Strle Lenčič, Žiga Testen, Mina Žabnikar, Robert Žvokelj.

Razpis za novo celostno grafično podobo SLG Celje

Neustrezno pripravljen razpis ali zakaj je nekatere razpise bolje ignorirati
Jernej Stritar


Samo šestnajst dni po okrogli mizi v Cankarjevem domu, na kateri je oblikovalska stroka opozorila na neustrezno in nestrokovno pripravljene razpise za pridobitev oblikovalskih rešitev, je
Slovensko ljudsko gledališče Celje (SLG Celje) objavilo razpis za "izbor nove celostne grafične podobe, kar vsebuje tudi vizualno podobo repertoarja sezone (ter predvideva prilagoditev za naslednje sezone) in festivala Dnevi komedije, s katero se bo vzpostavila prenovljena in poenotena vizualna podoba SLG Celje." Razpis že v uvodni dikciji ni jasen v svojem namenu: izbor nove celostne podobe namreč ni zasnova, kar je ponavadi predmet primerljivih natečajev. Izbor je ponavadi aktivnost strokovne komisije, ki je v omenjem razpisu neznana. Razpis je v postavljanju rokov, izvedenih del in finančnega okvira neresen, skregan s tržnimi cenami del na področju vidnih komunikacij in podcenjujoč do priporočil oblikovalske stroke.

Kaj vse je potrebno narediti v 30 dneh
Razpisovalec želi videti SLG Celje kot celoto, pri čemer ga ne zanima preveč celostnost in celovitost kreativne rešitve, ki bi pomenila konsistento izvedbo nadaljnih vizualnih elementov celostne grafične podobe v enovit sistem, temveč v vsej svoji preproščini našteje kup konkretnih nalog s katerimi naj bi odpravil vse prihodnje nadležnosti ob ukvarjanju z upravljanjem celostne grafične podobe. Ločevanje med zasnovo (t.i. kreativnim delom) in izvedbo je razpisovalcu očitno nezanano. Za vrednotenje kvalitete prispelih del želi prejeti v celoti izvedeno celostno grafično podobo z vsemi promocijskimi materiali. Manjka samo še zahteva naj sodelujoči na razpisu oddajo PDF datoteke pripravljene za takojšnji tisk. Časovni okvir trideset dni pomeni nerazumevanje obsega priprave zahtevanih vidnih sporočil. Eden od sklepov nedavne okrogle mize je bil rok vsaj 90 dni za oddajo idejnih rešitev.
Razpisovalec želi v mesecu dni prejeti:

1. logotip SLG Celje
2. logotip Oderpododrom
3. logotip festivala Dnevi komedije
4. sistemska rešitev součinkovanja različnih logotipov v celostni grafični podobi, indosiranje
5. sistemska rešitev logotipov z dodanim sloganom, spletno stranjo, tekstom ...
6. prikaz sistemske rešitve nastopa logotipa SLG Celje na komunikacijskih materialih drugih ustanov
7. izbor tipične barve
8. izbor tipičnega črkopisa
9. tiskani obrazci: dopisni papir A4, pismske ovojnice DL, štampiljka, vizitke, zahvala in voščilo, vstopnice predstav
10. spletna stran: prva stran in podstran (tipični strani)
11. promocijski material - transparent
12. oglasi SLG Celje
13. označevanje table
14. repertoarna knjižica sezone
15. gledališki list predstave
16. elektronski in tiskani mesečnik
17. abonmajska karta
18. letaki predstave
19. zunanja zastava prireditve
20. zgoščenke
21. oglasi za podobo sezone 2008/09
22. programska knjižica Dnevi komedij
23. vabila in zahvale
24. glasovalna zgibanka
25. abonmajska karta
26. oglasni pano
27. zastava s sponzorskimi logotipi
28. program festivala

Za samo 3000 EUR bruto
SLG Celje bo na pobudo komisije izbralo in nagradilo najboljši osnutek z nagrado 3000 EUR bruto in sklenilo pogodbo o izključnem odkupu pravic za celostno grafično podobo. Nagrada in dejanska vrednost odkupa avtorskih pravic sta v postopkih natečajev povsem različni stvari; nagrada nagrajuje prvo mesto po izboru komisije, odkup pa pomeni prenos lastništva celostne grafične podobe na naročnika. Razpisovalec natečaja pa v razpisnih pogojih izenači nagrado in odkup ter preprosto določi dokončno ceno odkupa v ceni nagrade. Ali drugače- SLG Celje pridobi za nič več kot 3000 EUR bruto vseh 28 oblikovalskih nalog navedenih v razpisu.
Znesek 3000 EUR bruto je neresen. Zlasti pri po pregledu obsežnega seznama zahtevanih nalog. V primeru najboljšega možnega statusa davčnih olajšav samostojnega oblikovalca (25+15% olajšav) , to pomeni 2550 EUR neto, pri čemer je treba poudariti, da je omenjeni status dosegljiv samo določenemu številu samostojnih oblikovalcev in pogojen z vrsto posebnih pogojev. Samostojni oblikovalec, ki je registriran kot samostojni podjetnik pa tako dobi nekaj več kot 2000 EUR neto, 1500, če najema manjši prostor za svojo dejavnost ter manj kot 1000, če dela s sodobno strojno in programsko opremo..
Pri tem je potrebno vedeti, da večina oblikovalcev za svoje 30-dnevno delo ne bo prejela nič.
Razpisovalec se ne ukvarja z materialnimi stroški priprave natečajnih rešitev.

Simbolični znesek
Društvo oblikovalcev Slovenije je stanovsko združenje, ki razpolaga s predpisi o honoriranju oblikovanja vizualnih komunikacij. Cenik je obvezen za člane DOS. Predpis opredeljuje naloge, označene s strokovno terminologijo in potrebne postopke, ki so nujni v procesu snovanja vidnih sporočil. Po trenutno veljavnem predpisu honoriranja oblikovanja bi tako obsežen projekt kot je naveden v razpisnih pogojih SLG Celje dosegal vrednost vsaj 10-kratnika ponujene neto vrednosti odkupa celostne grafične podobe, če ne upoštevamo vseh materialnih stroškov in izvedbenih del. Pri iIzračunu, je opravljenem po najnižji postavki v predpisu honoriranja.

Nejasnosti in nedoslednosti v razpisu
Razpisovalec je v navajanju oblikovalskih del nejasen in nedosleden; tako je denimo omenja označevalne table, pri čemer ne definira obseg projekta. Ali gre pri zahtevi po oblikovanju označevalnih tabel za projekt usmerjevalnega označevanja, ki obsega obsežno zasnovo in izdelavo usmerjevalnih in označevalnih tabel ali gre samo za eno vrsto tabel. Prav tako je so sporne določitve promocijskih tiskovin kot je "repertoarna knjižica sezone" pri kateri je nejasnen obseg tipičnih strani, stopnja indosiranja krovne podobe gledališča, barvni sistem ...itd. V razpisnih pogojih je polno strokovno nejasnih besednih zvez ter izrazov, ki pomenijo dodatno zavajanje pri pripravi oblikovnih rešitev. Pričakovati bi bilo, da želi razpisovalec vpogled v simulacijo posameznih aplikacij in tako pridobiti celovit pogled na izvedbo tiskovin ter ostalih komunikacijskih sredstev, nato pa z izvajalci skleniti dogovor o ločeni projektni izvedbi posameznih sklopov aplikacij (npr. promocijske tiskovine, sezona 2008/09). Odsotnost natančne definicije nalog nudi možnosti napačnih razlag pričakovanj in želja razpisovalca.
Za izbor ustreznih in kvalitetnih rešitev natečaja je potrebna strokovna komisija, sestavljena v večini iz vrhunskih predstavnikov oblikovalske stroke. V razpisu natečaja za celostno grafično podobo SLG Celje člani komisije niso znani. Poudariti je treba tudi dejstvo, da vnaprej znana sestava strokovne komisije, zlasti če gre za ugledne in vrhunske strokovnjake, rezultira ne samo dober izbor oblikovalskih rešitev, temveč tudi participacijo odličnih oblikovalskih profesionalcev na natečaju.

Zakaj takšni razpisi niso primerni za profesionalne oblikovalce
Predvidevamo, da so motivi razpisovalca pridobiti dobro in strokovno pripravljeno celostno grafično podobo gledališča. Najbrž je namen privabiti čim več stokovnjakov s področja oblikovanja k sodelovanju. Želja večine oblikovalcev je doseči odličnost pri pripravi vidnega sporočila, ki pomeni vizualizacijo realnih naročnikovih potreb pri vizualnem komuniciranju identitete ustanove. Za strokovno in dosledno pripravo vidnega sporočila so nujna jasna in nedvoumna navodila naročnika, zato bi bila potrebna vključitev oblikovalske stroke že v fazo priprave natečaja. Pri določanju časovnih ter finančnih okvirov projekta je nujno upoštevati pravilnike ICOGRADA in DOS. Vse se pa ponavadi prične in konča pri denarju; pričakovati od oblikovalcev, ki opravljajo svoj poklic profesionalno, da simbolični znesek 3000 EUR pokrije ves vloženi trud in čas za strokovno pripravljen projekt željenega obsega, je smešno. Dosledno in učinkovito pripravljena celostna grafična podoba podjetja (zavoda) funkcionira več let ali celo desetletje, zato je ponujeni znesek odkupa avtorskih pravic povsem nerealen. Zanimivo bi bilo vedeti ali bi razpisovalci podoben znesek ponudili tudi gradbenemu podjetju, ki bi jim denimo prenovil prostore. Najbrž ne.


Sašo Urukalo je skupaj z Društvom oblikovlacev Slovenije, Fundacijo Brumen in nekaterimi posamezniki ob razpisu SLG Celje pripravil poziv oblikovalcem, naj se ne udeležijo natečaja pod temi pogoji.

Poziv lahko preberete tukaj: V%20posmeh%20prizadevanjem%20oblikovalske%20stroke.doc

Podpis lahko oddate pod komentarje.

Pripravljenost na dialog

Sklepi, predlogi in priporočila simpozija Oblikovanje za državo

1.
Slovenija se že dalj časa sooča s težavami pri iskanju nacionalnih simbolov, številne nove parcialne rešitve zadnjega obdobja pa so povzročile še večjo razpršenost in zmedo pri komuniciranju identitete naše države. Vizualna pojavnost države Slovenije, njenih organov in paradržavnih institucij je neurejena, posamezne rešitve pa bi bile lahko kvalitetnejše.

2.
Podoba države je pomemben del kulture naroda in jo hkrati predstavlja v očeh mednarodne javnosti. Simboli države in njenih institucij soustvarjajo politično podobo države. Naloga države je, da svojim gospodarskim in drugim subjektom na vidni ravni omogoči jasno izpostavitev svojega porekla, če jim to lahko služi kot konkurenčna prednost. Sinergija v promociji države in gospodarskih subjektov je koristna za vse udeležence, še posebej če je podprta z uspehi na športnem in kulturnem področju.
Da bi dosegli naštete pozitivne učinke, pa je potrebna konsistentna vizualna pojavnost, ki naj jo odlikuje odličnost oblikovalskih rešitev. Nujna je njihova čim večja prepoznavnost in razlikovanje od podob drugih držav in mednarodnih subjektov.

3.
Udeleženci posveta so med ključnimi razlogi za slabšanje stanja na področju podobe države Slovenije izpostavili nespoštovanje zakonodaje in slabo izvedene postopke za pridobivanje posameznih oblikovalskih rešitev. Izhodišča razpisov so bila praviloma slabo pripravljena, rešitve zahtevane v nerazumnih časovnih rokih, pri izboru rešitve so premalo sodelovali kompetentni oblikovalski in drugi strokovnjaki. Vrsta rešitev se je pridobila tudi brez izvedbe javnega razpisa kot naročilo majhne vrednosti.

4.
Za pridobitev kakovostnih in celovitih rešitev vizualne pojavnosti države je treba spoštovati zakonodajo in strokovna načela. Oblikovalska stroka zato poziva državne organe oz. odgovorne osebe, naj:
- vključijo oblikovalsko stroko že v fazo priprave natečajev,
- upoštevajo pravilnike strokovnih združenj ICOGRADA in DOS,
- projekte, ki gradijo podobo države, ne glede na njihovo vrednost, izvajajo z natečaji,
- pošljejo obvestilo o objavi razpisov tudi strokovnim združenjem,
- spoštujejo primerne roke za oddajo idejnih rešitev, ki so 90 dni,
- žirije sestavijo tako, da bo večina članov vrhunskih predstavnikov oblikovalske stroke,
- poimensko izpostavijo osebe, ki vodijo postopke, da bi dosegli njihovo odgovornost.

5.
Oblikovalska stroka čuti odgovornost za vidno podobo države na vseh ravneh in izraža pripravljenost za konstruktivno sodelovanje ter iskanje novih rešitev skozi dialog med predstavniki naročnika in drugih strok ter zainteresiranih javnosti. Koordinator teh aktivnosti in celostne pojavnosti države pa mora biti strokovno telo, ki bo neodvisno od dnevne politike in s polnimi pristojnostmi za koordinacijo na področju izgradnje nacionalne znamke. Zato pozivamo k ustanovitvi posebnega telesa, t. im. oblikovalskega sveta, katerega naloga naj bo vodenje in koordinacija izgradnje in komuniciranja vseh vidnih pojavnosti podobe države.

Okrogla miza je potekala v Cankarjevem domu, 6.3.2008. Organizirala jo je Fundacija Brumen v sodelovanju z Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje, Društvom oblikovalcev Slovenije, Fakulteto za arhitekturo, Emzinom in Dmagazinom.

Prisotni predstavniki države (Matjaž Kek, Valerija Mencej - oba Urad vlade za komuniciranje in Brina Čehovin - STO) so pobudo podprli in izpostavili problematične točke, ki onemogočajo kvalitetnejše sodelovanje. Te se v večji meri nanašajo na zakonske omejitve.

Matjaž Kek je opozoril na nujnost dialoga, ki je dober tako za državno upravo kakor tudi za oblikovalce in državljane. Pobuda za formiranje nacionalnega sveta za podobo države je po njegovem mnenju prišla ob pravem času. Tako telo naj bi po Kekovem mnenju in tudi po mnenju večine sodelujočih sestavljali predstavniki različnih strok.

Bil bi v zadregi, če bi moral narediti plakat za pasjo hrano

Intervju s francoskim oblikovalcem Pierrom Bernardom
Robert Ilovar



Francoski oblikovalec Pierre Bernard je eden od ustanoviteljev oblikovalskega kolektiva Grapus, ki je deloval med letoma 1970 in 1990 ter si prizadeval za družbene spremembe prek povezanosti grafičnega oblikovanja s političnim delovanjem. Že na začetku je skupina Grapus zavrnila sodelovanje s komercialnimi naročniki in vlado, delala je za eksperimentalno gledališče, mestne oblasti, Komunistično partijo Francije, izobraževalne ustanove ter družbene institucije. Vsi predstavniki skupine so bili tudi člani Komunistične partije Francije. V okviru skupine Grapus so naredili celostne podobe za Centre National des Arts Plastics, Parc La Villette in muzej v Louvru.

Po razpadu Grapusa (1991) je Bernard skupaj s Dirkom Behageom in Fokke Draaijer ustanovil Atelier de Création Graphique; med drugim sodelujejo s Francoskimi nacionalnimi parki in Pompidoujevim centrom.

Pierre Bernard je dobitnik številnih prestižnih nagrad na bienalih v Varšavi, Brnu, Lahtiju in Koloradu, nagrade art directors club v New Yorku, francoske nacionalne nagrade za grafično umetnost in nagrade erasmus za leto 2006.

Učil je na Ecole National Superieure des Arts Decoratifs v Parizu, je član International Graphic Alliance in trenutno eden umetniških direktorjev mednarodnega festivala plakatov v Chaumontu.

V okviru 3. Bienala vizualnih komunikacij Slovenije je bil skupaj z Jessico Helfand, Williamom Drenttelom in Cyprianom Koscieniakom v Ljubljani kot član mednarodne žirije.



Ste predstavnik žirije bienala vidnih sporočil. Kateri so vaši kriteriji za ocenjevanje del? Na kakšen način skušate biti objektivni?

Glavna naloga žirije je, da je objektivna. Prvi problem pri tem je, da imamo opravka z zelo različnimi področji in ni enotnih meril za ocenjevanje knjig, embalaž, plakatov in celostnih podob. Zame osebno je zelo pomembno, da se glede ocene posameznega dela strinjamo vsi predstavniki žirije, čeprav konsenza ne dosežemo pogosto. Grafično oblikovanje je družbena aktivnost, torej je zelo pomemben kontekst predstavljenih del. Avtor je vedno povezan z njim.

Verjamete, da lahko objektivno ocenjujete dela na podlagi predstavitve na razstavi, ali menite, da je treba dobro poznati ozadje prikazanih del?

Konteksta prikazanih del pogosto ne poznamo ali pa ga poznamo pomanjkljivo, in to je gotovo težava pri ocenjevanju, zato se o delih pogovarjamo s predstavniki tukajšnje javnosti. Seveda se je treba zavedati pogojev, v katerih je bilo delo narejeno. Čeprav je ozadje pomembno, pa ni najvažnejše. Ne nazadnje je zelo pomemben končni videz, morda celo najpomembnejši. Ker ima bienale mednarodno žirijo, ne smemo pozabiti na kriterij inovacije. Ta se lahko določi glede na primerjavo prikazanih del ali pa s primerjavo z deli svetovne produkcije.

V vašem eseju Družbena vloga grafičnega oblikovalca ste vzpostavili razliko med trajnim (integriranim) oblikovanjem in oblikovanjem s kratko življenjsko dobo (neodvisnim oblikovanjem). Ali zagovarjate združevanje obeh principov?

Gre za dve kategoriji, ki sta mi pomagali razumeti družbo in vlogo oblikovanja v njej. Trajno oblikovanje je bolj povezano z družbo in sistemom njenega delovanja, gre za prostorsko oblikovanje, časopisni prelom, diagrame ali navodila za uporabo. Oblikovanje s kratko živjensko dobo predstavljajo naslovnica za revijo, letak ali plakat. V prvem primeru se dela za veliko ljudi, na širokem področju in oblikovalsko delo živi dolgo časa, v drugem primeru pa ravno obratno – dela se za majhne skupine ljudi z ozkega področja, dela pa imajo kratko življenjsko dobo. Diferenciacijo med obema področjema sem vzpostavil zaradi analize področja komunikacij. Sicer pa ni bistvene razlike med trajnim oblikovanjem in na primer naslovnico revije. Zagovarjam združevanje obeh principov. Ne moremo biti zadovoljni s prakso kratkotrajnega oblikovanja, ki ni povezana z globalno družbo, niti ne s trajnim oblikovanjem, ki se ne odziva na zgodovinske spremembe. To je pomembno, če se skušamo izogniti elitističnim, izključujočim in populističnim koncepcijam.

Ali imajo po vašem mnenju oblikovalci občutek, da imajo več svobode pri neodvisnem oblikovanju?

Na prvi pogled se zdi, da je veliko več avtorjeve svobode pri oblikovanju s kratko življenjsko dobo, ker je svoboda v sodobni družbi vezana na trenutek. Bistvo svobode pa je v njenem odnosu do ljubezni, imeti možnost delati najrazličnejše stvari.

Je ta percepcija svobode povezana tudi z neodvisnostjo od naročnika?

Ko naročnik dela z oblikovalcem, ga najprej izbere in ve, da ga mora plačati, ker od njega nekaj potrebuje. Njegova izbira je odvisna od tega, kaj potrebuje in kakšen rezultat si želi. Glede na naročnikove potrebe in želje ima oblikovlec dve možnosti. "Naredil bom, kot hočete. Če si želite natančno to, bom tako tudi naredil." Zame je to slabo oblikovanje. Drugi pristop oziroma možnost, ki jo ima oblikovalec, je poskusiti razumeti naročnika in skušati najti več. Zakaj si to želi. Katere neposredne potrebe so za to željo, ali jih je izrazil na pravi način? Je preveril vse možnosti reševanja problema? Da lahko v tem primeru oblikovalec naredi več ali drugače, mora dobro poznati problem, preučiti situacijo, tako lahko tudi razloži, zakaj je naredil drugače.

Ne verjamem, da so naročniki tako naivni, da bi kupili vse, kar naredijo nekateri oblikovalci, da bi jih ti lahko izrabili kot sponzorje. Menim, da je to možno le, če naročnik niti ne ve, kaj želi, če si želi "samo nekaj".

Verjamem, da obstajajo oblikovalske zvezde, ki si lahko privoščijo kaj takega.

Da, s tem se strinjam. Takšna situacija lahko po mojem mnenju nastane le na področju komercialnega oblikovanja. Tam nekateri oblikovalci ne prodajajo smisla, vsebine, ampak svojo lastno vrednost, in prav to nekateri naročniki želijo. V tem primeru oblikovalec ni pravi oblikovalec, ampak umetnik. Dela zase ne glede na potrebe drugih. Za njega je to neke vrste svoboda. Zame pa je prava svoboda biti povezan z vsemi.

Sam verjamem v ideje modernizma, zato mi tovrsten postmodernistični pristop, kot je "kar koli je lahko dobro zame", ne ustreza. Postmodernizem operira s formo, ne z vsebino, sam pa pri svojem delu vedno dajem prednost vsebini.

Bi lahko rekli, da je mnogo lažje – tudi s stališča vsebine – narediti kakovosten plakat za pasjo hrano kot plakat za kulturno prireditev?

Nisem prepričan. Bil bi v zadregi, če bi moral narediti plakat za pasjo hrano. Je pa res, da sem na začetku svoje kariere oblikoval embalažo za mačjo hrano (smeh).

V večji meri delate za neprofitne organizacije. Kakšno je vaše stališče glede komercialnega oblikovanja?

Res je, večina naših naročnikov je s področja družbe in kulture, delamo pa tudi za gospodarstvo. Ne smemo pa pozabiti, da so tudi neprofitne ustanove povezane z dobičkom. Zame osebno je komercialno oblikovanje lahko zanimivo. Moja glavna kritika na njegov račun pa je, da je tako razvito, da narekuje celotnemu področju oblikovanja, kako in na kakšen način naj se stvari delajo. Gre za zelo restriktiven in ozkogleden model. Komercialno oblikovanje narekuje trg, ta enoznačnost pa ni v skladu z mojo osebno etiko.

Gre za kompleksen in širok problem, saj sta politika in socialna angažiranost v preteklosti pokazali, da delata velike napake. Številnim ljudem sta povzročili trpljenje, zato politično in družbeno angažiranost prikazujejo kot slabo za človeka. Tako je prišlo do ideologije trga. Trgovina je bila v zgodovini vedno pomembna, problem pa je, da je danes glavna vrednota. V tem sklopu nastaja komercialno oblikovanje. V vsaki državi pa obstaja manjšina oblikovalcev, slikarjev, pesnikov, ki nočejo biti del tega "mainstreama" in skušajo narediti nekaj več. Menim, da morajo mladi grafični oblikovalci razmišljati o tem. Oblikovalec ne dela zase, ampak za druge ljudi, za skupnost.

Menite, da je oblikovalec lahko družbeno odgovoren le s svojim delom ali pa tudi tako, da se sploh ne ukvarja z oblikovalsko prakso? Vse več oblikovalcev se poslužuje tudi drugih pristopov, kot na primer vaša kolega v žiriji, Jessica Helfand in William Drenttel, ki sta tudi publicista in založnika?

V oblikovanju ne gre samo za izdelavo konkretnih oblikovalskih del. Gotovo je zelo dobro razmisliti tudi o drugih možnostih, ki se jih oblikovalci lahko poslužujejo, da pomagajo prispevati k boljšem svetu.

Kateri so po vašem mnenju primeri, kjer oblikovanje pomaga pri ustvarjanju boljšega sveta?

Ko se lahko razvije prava demokracija, možnost vseh ljudi, da lahko izrazijo svoje mnenje, takrat razumem to kot boljši svet. Ta pojem povezujem s tem, da ima seveda vsak posameznik največjo stopnjo zavesti. Ne svet, kjer smo vsi kot eno, ampak svet, kjer gre za sobivanje raznolikosti in raznovrstnosti.

Zame je pomembno, da oblikovanje odpira vprašanja in s tem doseže učinek. Samo komentiranje stanja v splošnem ni popolno, saj znotraj oblikovanja ne more biti natančno, kot je lahko natančna znanost, zato lahko doseže ravno nasprotni učinek.



Kako pri vašem pedagoškem delu ločujete strokovno znanje in politično opredelitev?

Včasih sem bil zelo impresioniran nad sloganom "vsako delovanje je politično". Na neki način je to res, treba pa je razložiti, zakaj. Vse je povezano s kulturo, ker ljudje izmenjujemo ideje, informacije in stvari.

Pri svojih predavanjih skušam razložiti, kaj je oblikovanje v sodobni družbi. Gotovo je povezano s kulturo in težko bi rekli, da se ne nanaša na odnose med posameznikom in družbo. Torej je politično, gre za vprašanje vseh ljudi. Ko sem delal plakat za Pompidoujev center, je bil ta namenjen vsem prebivalcem Pariza. To je javno delovanje. In je politično. Če načnem novo vprašanje, nov problem, se počutim kot levičarski politik. Sicer pa skušam biti objektiven pri pedagoškem delu in političen v praksi.

Skupina Grapus je verjela, da je oblikovanje za javne ustanove lahko orodje za družbene spremembe. Sami ste dejali, da so tudi kulturne ustanove podvržene kapitalu, kar ugotavlja tudi Michael Bieruth v Deset opomb k First Things First manifestu.

Gotovo govori predvsem o situaciji v Ameriki. Ekonomska struktura, ko si nekaj najbogatejših ljudi lasti večino ekonomske moči, se mi v tem primeru ne zdi problematična. Res je, da stojijo tudi za kulturnimi ustanovami, a je bilo vedno tako. Kultura se je proizvajala, kjer je bila ekonomska moč, in tudi danes ni nič drugače. Ne verjamem pa, da se umetniki, blizu vzvodom oblasti spremenijo v služabnike korporacij.

V tej situaciji si lahko izberete moč za svoje delo, ne da bi bili sužnji kapitala. Ne moremo reči, da je MOMA (Muzej sodobne umetnosti v New Yorku) v službi oblasti. Gre za prostor z izjemno raznolikostjo predstavljenih del.

Vidim pa drugo težavo. V tem trenutku francoska vlada prodaja del muzeja v Louvru Združenim arabskim emiratom, ki bodo v Abu Dabiju postavili nov veliki Louvre z deli, ki smo jih prej imeli pri nas. Mislim, da je to bolj nevarno. Ne gre za korporacijo, ki bi bila za tem, ampak državo, ki spreminja našo kulturno dediščino v posel. Slabo v tem primeru je, kako javnost gleda na umetnost – umetnost je za potrošnjo.

Kako vidite prihodnost oblikovanja? Kot še večji razkorak med tako imenovanimi mac monkeys (izraz za nekritične sledilce trendov) in med politično angažiranimi oblikovalci, ki pa po drugi strani delajo stvari, ki nimajo dovolj publicitete in so v večji meri razstavljene v galerijah?

Gre za zelo pesimističen scenarij, upam, da ne bo prišlo do tega. Za tiste, ki so danes nekritično dejavni v komercialnem segmentu, po mojem mnenju lahko razvijemo načine, da se jim razloži, kaj je oblikovanje in čemu služi. Verjemem, da lahko pri njih dosežemo večjo ozaveščenost z učenjem, publicistiko. Ne gre samo za prakso. Gre za pristop, kako si nekdo predstavlja, kaj je praksa in kaj je ozadje njegovega dela ter delovanja.

Torej verjamete v tretjo pot?

Moram. Do lanskega junija sem redno poučeval in veliko mladih oblikovalcev se zaveda trenutne situacije. Strinjam se z vami, da gre veliko mladih oblikovalcev na stran umetnosti, ker to razumejo kot alternativo komercialnemu delu. Menijo, da so s tem svobodnejši. Ampak to je njihova napačna predstava, kaj oblikovanje sploh je.

Zame je umetnost nekaj, kar je pospravljeno na posebnem mestu. Na eni strani jo razumem kot mednarodni posel, na drugi strani kot muzeje in galerije. Redko pa doseže širše občinstvo. Menim, da so dobri oblikovalci odprti do umetnosti in jo povlečejo iz galerij in ne obratno.

Območje javnega prostora se je razširilo na medmrežje. Če je bilo oblikovnaje v javnem prostoru včasih domena oblikovalcev, je danes stvar vsakega posameznika. Se s tem strinjate? Kako vi gledate na to?

Razvoj poteka v tej smeri, vendar nismo še tako daleč, da bi bil slehernik lahko kakovosten pri oblikovanju. Internet še ni orodje na ustrezni ravni, lahko pa se razvije. Med tehničnimi zmožnostmi in kakovostno komunikacijo se je treba naučiti še mnogo stvari. V tem primeru so lahko oblikovalci dobri učitelji za posameznike, ki si želijo kakovostno pristopiti h komuniciranju na spletu. Vsakdo uči vsakogar.

Priča smo trendu odgovornosti do okolja. Je to še ena modna opredelitev, produkt sistema, ki ga želimo spremeniti, in ne za dejansko možnost? Ali gre za pihanje v jadra s sušilcem za lase, v želji, da spremenimo smer ladji?

Moramo biti zares odgovorni in pokazati pravo ozadje tega problema, ne samo na formalni ravni, kot ste rekli, ampak s fundamentalnimi spremembami, z zavestjo, z znanostjo, tehnologijo. Spreminjanje zavesti o okolju brez spreminjanja družbe v širšem smislu bi bilo res samo pihanje v jadra s sušilcem za lase. Treba se je vprašati o sistemu, ki je sistem kapitalistične potrošnje.

Intervju je bil objavljen v Dnevnikovem Objektivu, 23.2.2008.
Objavljeno z dovoljenjem Dnevnika in Fundacije Brumen.

Intervjuji z žiranti Bienala vidnih sporočil

Na spletni strani Fundacije Brumen so objavljeni intervjuji z žiranti, ki so bili v komisijah na Bienalu vidnih sporočil:

- Max Bruinsma, nizozemski oblikovalski kritik
- Bo Linnemann, danski oblikovalec
- Bruno Monguzzi, švicarski oblikovalec
- Aleš Najbrt, češki oblikovalec
- Jean-Françoise Porchez, francoski tipograf
- Rick Poynor, angleški oblikovalski kritik
- Erik Spiekermann, nemški oblikovalec in tipograf

Kdo je avtor? Kdo je odgovoren? Kdo presoja?

mag. Sašo Urukalo

V dialogu sodobnih komunikacij je vse težje izpostaviti vlogo posameznika v nastanku oglasnega sporočila. Da bi lažje določili odgovornost oblikovalske stroke znotraj posameznega izdelka oglaševalske agencije (naj bo to oglas, oglasna akcija ali trženjsko-komunikacijski sklop različnih medijev z vizualnim sporočilom), pa je treba določiti njeno vlogo in iz nje izhajajočo odgovornost. Seveda so za vsebino sporočila v oglaševanju vsaj toliko kot oblikovalec pomembni tudi vsi drugi vpleteni v nastanek. Kreativna ideja in besedilo sta najpogosteje delo skupnega razmisleka skupine, ki trženjske zahteve prevaja v komunikacijsko strategijo. Celotna vsebina likovnega dela je vizualizacija tega dogovora. Oblikovalec je avtor materializiranega zapisa.

Na koncu ustvarjalnega procesa se prizna deljeno avtorstvo oz. soavtorstvo izdelka. Če nas prepriča slika kot takšna in če uživamo v duhovito zapisani besedi, ki soustvarja neponovljivo kombinacijo, je soavtorstvo dveh enakovrednih partnerjev jasno razvidno. To je tudi najvišji domet oz. doseg, ki si ga želita tako naročnik kot agencija.

Odgovornost obstaja kot funkcija in način delovanja. Vedno nastopa v odnosu do nečesa ali nekoga. Odraža se z delovanjem konkretne osebe. Avtorstvo predstavlja izhodišče za ugotavljanje odgovornosti. V oglaševanju je vprašanje odgovornosti pogosto povezano s perspektivo pogleda na avtorstvo. Prepoznamo ju v odgovornosti grafičnega oblikovalca do sebe kot avtorja in v odgovornosti do tistih, ki so deležni rezultatov njegovega dela.

Samopromocijski oglas s sloganom Young and experienced agencije Original, ki je bil natisnjen v Golden Drum Reportu 2008, predstavlja tisto oglaševalsko miselnost, kjer je kreativnost v vizualni komunikaciji nujno pogojena s čim večjo opaženostjo, in to ne glede na “ceno”. Pri tem se snovalci pogosto zatekajo v vsebine, ki so domena kritičnega odnosa umetnosti do sveta. Gre zgolj za poenostavljeno prevzemanje. Tako prestopajo tanko mejo, ko s tehniko spektakla ustvarijo čim več hrupa za doseganje svojih poslovnih ciljev.
Osebne etične norme nastajajo, kakor pravi R. Selecl, kot »bistveno drugotno stanje« in niso posledica zahtev. So stranski produkt izobraževanja v najširšem pomenu te besede: verskega, političnega, družbenega, socialnega. So vedno posledica vzora. O relativnosti osebnega pogleda avtorjev oglasnega sporočila na vrednote družbe govori sporni primer.

Neustrezno podajanje vsebine je ključno etično vprašanje, povezano z odgovornostjo grafičnega oblikovalca. Oglaševanje lahko vsebine in njihov pomen s pomočjo vizualnih superlativov zavestno ali nezavedno prepotencira in fetišizira ali pa podceni in neustrezno umesti v kontekst ter način sprejemanja in razumevanja. Neustreznost se demonstrira kot zavajanje in manipulacija s pomočjo strokovnega znanja.

Osebna odgovornost je odgovornost do nas samih, do lastne poštenosti, do lastnih načel in do lastnega odnosa do vsebine, do lastnega načina izražanja. Z osebnimi etičnimi normami vsak posameznik usklajuje svoje delovanje s samim seboj in so lastne vsakemu posamezniku kot odraz vzgoje, talenta, interesov in sposobnosti, naklonjenosti, svetovnega nazora, pridobljenega znanja, osebne ozaveščenosti in občutljivosti za svet, v katerem in za katerega deluje. Najizraziteje jih odraža izbor motivov, prek katerih so posredovane vsebine in konceptualna izhodišča. Osebne etične norme niso vedno usklajene z družbenimi legalnimi normami in ne zagovarjajo univerzalnih pravil. V konflikt in konfrontacijo z okoljem prihajajo ob prehajanju iz osebne v javno sfero delovanja in uveljavljanja.

Kodeks Častnega razsodišča sam po sebi ne rešuje ničesar, ker ga interpretirajo oglaševalci in nosilci avtorskih pravic sami, ne pa uporabniki njihovih storitev, prejemniki njihovih sporočil. Na primer: v marcu 2005 so v Sloveniji začeli prikazovati oglasno sporočilo s pozivom h gledanju nove televizijske oddaje na komercialni televizijski postaji POP TV z naslovom Sanjska ženska. Oglasna sporočila so bila objavljena v nacionalnih tiskanih medijih in tako dostopna najširši javnosti. Oglasno sporočilo prikazuje visoko estetizirano podobo dela ženskega telesa. Podoba oglasa odraža oblikovalčevo dobro poznavanje tako računalniških možnosti postprodukcije kot likovno teoretsko znanje. Način umestitve motiva, izbrani scenografski elementi fotografije in slogan »Ključ do njenega srca« ob sliki vklenjene ženske medenice govorijo o avtorjevi percepciji vsebin, povezanih z vprašanjem osebnih pravic in svobode. Motiv ženskega telesa ima ob izbranem sloganu zgolj vaginalno povezavo do čustev. Estetizirana podoba ženskega telesa, ki deluje kot kos nakita, se poigrava z mislijo, da je treba žensko vkleniti in jo izpustiti samo in zgolj, ko jo odpre določen ključ – moški. Vse to zagotavlja deviški pas, ki pa je atribut nasilja nad žensko par exellence. Gre za moško fantazmo o večni devici, ki jo je mogoče zavarovati pred njo samo in pred njeno lastno naravo samo nasilno. Ženska naj ne odloča o svojem telesu sama, ampak naj bo to prepuščeno drugim.

Oglas je obravnavalo častno razsodišče, ki je kljub javnemu mnenju ugotovilo, da niso kršeni členi iz kodeksa. Življenje okoli nas pa nam govori, da je tovrstna »občutljivost« še kako potrebna (nasilje nad spolom in trgovina z belim blagom).

Dehumanizacija človeka je v oglaševanju tržnih vsebin pogosta. Predvsem se odraža v oblikovalčevih odločitvah in načinu posredovanja vsebin. Odraža jo razumevanje človeka kot objekta. Prepoznati jo je v umeščanju vsebine v pornografsko okolje in eksplicitnih prikazih seksualnosti. Visokoestetska merila fotografa in oblikovalca pogosto zamegljujejo neetičnost sporočila. Poudariti velja, da v demokratičnih družbah prisotnost pornografije ureja zakonodaja in da je zelo pomembno, kje so tovrstna oglasna sporočila dostopna in komu so namenjena, ob upoštevanju interpretacij in nagovora vsebine.

Določanje meje med pornografijo in oblikami izražanja človeških čustev je v snovanju oglasnih sporočil popolnoma v presoji oblikovalca. Uporaba junakov in motivov, ki so zmanipulirani in ne sprejemajo svobodne odločitve sodelovanja v tovrstnih sporočilih, so presoja oblikovalca. Estetizirana uporaba telesa v oglasnih sporočilih, ki smo jim priča, prispevajo k boljšemu mnenju gledalca in avtorja o samem sebi, ne spremenijo pa dejstva, da gre za manipulacijo z motivom. O tem v domačem okolju med drugim najpogosteje govorijo oglasna sporočila za promocijo perila. Primerljivost načina posredovanja v oglasnih sporočilih s pornografskimi sporočili je razvidna iz primerjave. Modeli, njihove poze in način njihovega umeščanja v oglasni prostor potrjujejo prav to.

Vloga Častnega razsodišča pri Slovenski oglaševalski zbornici (SOZ) je velika, saj na njej temelji nacionalna kultura vizualnega komuniciranja v oglaševanju. Častno razsodišče je edini strokovni organ, ki ima mandat stroke in javnosti, da presoja. Njegove odločitve verjetno s stališča članov niso preproste. Lažje je presojati o konkretnih vsebinah in resničnosti navedenega v oglasnem sporočilu, ki so določene znotraj merljivih parametrov. Vprašanja avtorstva, interpretacija oglasnega sporočila, moralnost in etičnost so znotraj sinonima utemeljenosti pritožbe težje dokazljivi in so odvisni od etične integritete posameznega člana razsodišča.

Za razliko od sedaj bi sestava članov – presojevalcev Častnega razsodišča morala vsebovati predvsem odgovorne predstavnike prejemnikov oglasnih sporočil in neodvisne predstavnike akademske znanosti, ne pa samo zastopnike kapitala.

Čas deklarativnosti o družbeni naravnanosti oglaševalcev so mimo, zato veljata edino ravnanje in obnašanje samo. Analogija velja tudi za posameznika.

Dinamika oglaševanja sili snovalce oglasnih sporočil k vse večji imunosti na posledice svojega delovanja. Ob tem izgubljajo lastno identiteto in zavedanje, da je razsežnost njihovega delovanja v ozaveščanju skozi vizualni nagovor in ne samo izvedba vizualnega podajanja vsebin. Oblikovalci morajo odgovornost za svoje delo prevzeti nase. To spoznanje se zdi samoumevno slehernemu med nami, vendar v vsakdanjem življenju prepogosto slišimo: »To ni bila moja ideja, tega nisem mislil, to sem moral narediti.«

Prepričan sem, da ima vsako naše dejanje univerzalno razsežnost. Zato sta moralno ravnanje in temeljita presoja ključni sestavini ustvarjalnega procesa vsakega oblikovalca in igrata odločilno vlogo v odgovornem oglaševanju. Perspektiva razsvetljenega oblikovalca mora biti jasna: kakšne so posledice njegovega delovanja, v kakšni družbi želi živeti, kakšen bo svet, v katerem deluje in ki ga sooblikuje.

Iskanje originalnosti za vsako ceno

Jernej Stritar



Na zgornji oglas, objavljen v publikaciji, ki ga izdaja Slovenska oglaševalska zbornica (SOZ), Golden Drum Report 2007, nas je opozoril kolega Edi Berk. Gre za samopromocijski oglas agencije Original, na katerem je upodobljena noseča mladoletnica, zraven pa je zapis Young and experienced.

Spornost oglasa ni vprašljiva, verjetnost, da je sporočevalec sprožil provokacijo, ki bi jo bilo najbolje ignorirati, je precejšnja. Vpetost različnih strok v kreiranje oglasov z etično in moralno sporno vsebino pa odpira vprašanje objektivne odgovornosti – tudi oblikovalcev.

Kreativnost, tisti tolikokrat mistificirani ter glorificirani pojem v oglaševanju, je, kot kaže, vzel hudič; iskanje pristnosti ter razlikovalnosti v očitni zlorabi skupin, ki se same ne morejo braniti, je še en obupan poskus, kako neko zadevo po vsej sili prodati. Otroci, invalidi ter ljudje z okrnjenimi pravicami so nedvomno skupine, ki smo jih po nekem osnovnem etičnem kodeksu dolžni zaščititi. Dejstvo, da je oglas objavila organizacija, ki združuje strokovne kodekse samoregulative ter institucijo oglaševalskega razsodišča, kaže na lahkotnost dojemanja širšega delovanja omenjene stroke, ki se giblje v radiju poblagovljenja za vsako ceno, oropana mnogih vrednostnih načel, in mehaničnega, brezosebnega nihanja med stroškom in dobičkom.

Motiv oglaševalca je pravzaprav nepomemben. So želeli povedati, da so tako mladi, da se pravzaprav ne zavedajo implikacij, ki bi jih utegnilo sprožiti takšno sporočilo, in hkrati toliko izkušeni, da so že slišali tisto o slabi publiciteti, ki je pravzaprav dobra publiciteta?

Tisto, kar najbolj moti, je uvajanje motiva noseče deklice kot normativnega; podoba namreč ne opozarja na problematiko zlorabe otrok ali kaj podobnega, temveč opravlja preprosto službo drugačnega v vsej svoji vulgarni preproščini. Multipliciranje spornih podob, ki ostanejo brez kritičnega odziva javnosti, pa spornost pravzaprav legalizira, če ne drugače kot družbeno sprejemljiv motiv. Naivnost je malo verjetna, čeprav bi utegnila izpasti kot kislo opravičilo, češ, spomnite se Toscanija, za katerega pa vemo, da je počel sporočilno nekoliko drugačne stvari. V najboljšem primeru vse skupaj spominja na tistega prodajalca hot dogov, ki se je po ulici drl “Gori, gori!” samo zato, da bi ljudje opazili njegov zanikrni pano, na katerem je pisalo “Samo 0,20 centa”. Zatekanje k vzbujanju pozornosti po vsej sili je žalostno in ubogo početje, ki, upajmo, ne bo našlo žirije, ki bi v iskanju orginalnosti nagradila njegovo preproščino.

Oblikovanje je pomemben del procesa pri nastanku vidnega sporočila; njegova moč ni omejena zgolj na ustreznost likovne implementacije ideje, temveč je tudi v soudeležbi pri kreiranju sporočilnosti in s tem povezano odgovornostjo sporočevalca. “Družbena odgovornost oblikovanja izhaja iz dejstva, da je oblikovanje družbena in kulturna praksa. Vizualno komuniciranje se primarno manifestira v javnem prostoru komuniciranja, je vpliven mehanizem konstrukcije realnosti, hkrati pa je vedno rezultat specifičnih razmerji moči. Odgovornost oblikovanja je kot sloganovski termin vedno bolj prisotna, v praksi pa predstavlja predvsem orodje za pridobivanje specifičnega kulturnega kapitala.”(1)

Zavedanje oblikovalca, da je s tem, ko je uporabil svoje sposobnosti za kreiranje vidnega sporočila, posegel na pomembno polje izražanja vidikov ter stališč, zahteva premislek pri podajanju na področja, ki bi utegnila koga prizadeti ali izzvati moralni ter etični konflikt. To zavedanje terja od vseh nas določeno samoregulativo, ki pomeni predvsem premislek v razumevanju širših posledic in učinkov vidnega sporočila. Seveda je takšno pozicijo oblikovalca velikokrat težko doseči, zlasti v mnogokrat neosebnem in manufakturnem okolju oglaševalskih agencij, kjer je poklic oblikovalca pogosto skrčen na nič več kot “podaljšek miške”, kar pa seveda ni opravičilo za popolno odstotnost samorefleksije pri kreiranju vidnega sporočila.

Objektivna odgovornost oblikovalca v primeru spornega oglasa za agencijo Original je parcialna; ne vemo, v kolikšni meri je bilo v proces vpeto oblikovanje, predvidevamo lahko le, da brez njega ni šlo. Najbrž je nemogoče pričakovati, da bi oblikovalec v podobnih primerih uprabil nekakšen veto kot obliko protesta proti očitno nesprejemljivi sporočilnostni praksi, opozorimo lahko le na trenutek, ko ni odveč dvigniti roko ali povzdigniti glas. Se bomo potem vsi bolje počutili.

(1) Oliver Vodeb, dr.: Družbena odgovornost oblikovanja kot refleksivna komunikacijska praksa, iz predavanja

Srečno, zdravo!

Našim bralcem in naključnim obiskovalcem želimo lepe praznične dni in veliko uspehov v prihajajočem letu.

Ob tej priložnosti bi se radi zahvalili vsem, ki ste v letu 2007 s članki in komentarji prispevali k rasti in razvoju Dmagazina.

Uredništvo



Avtorica voščilnice je ilustratorka Maša Kozjek.
Maša Kozjek je diplomirala kot oblikovalka vizualnih komunikacij na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Kot svobodna ustvarjalka na področju kulture se ukvarja z oblikovanjem in ilustracijo. Za svoje knjižne ilustracije je prejela nagrado Zlata ptica.

Odprto pismo ministru za javno upravo RS

Spoštovani gospod minister Gregor Virant!

Odzivam se na vaše izjave, ki ste jih podali medijem kot odziv na stališče stroke pri vzpostavitvi nove grafične podobe državnih organov RS (prispevek si lahko ogledate na spletni strani 24ur.com).

Citiram vas po spominu: »Manj mi je pomembno, koliko so všeč znanstvenikom s področja oblikovanja. Pomembno mi je, da je podoba rešitve všeč zaposlenim uporabnikom naših storitev.«

Izobraževanje je eden od vidikov, ki lahko izrazito prispeva k ozaveščanju razumevanja pomena vizualne kulture v moderni družbi in k vzpostavljanju odgovornega dialoga med naročniki, oblikovalci in prejemniki vizualnih sporočil. Ne gre za znanost, gre za odgovornost do državljana, volilca in davkoplačevalca. Prav tistega, ki ga v svojih javnih nastopih tako branite, z dejanji pa ne priznavate in ga podcenjujete. Tovrstno ignoriranje strokovne javnosti je vse pogostejša praksa v delovanju državnih institucij.

Rad bi poudaril dejstvo, ki je v tem okviru zelo pomembno – da je treba umetniško ustvarjanje ločevati od ustvarjanja vizualnih komunikacijskih sporočil. Če za prvo velja, da avtorji uživajo skoraj popolno ustvarjalno svobodo, pa snovalci vizualnih sporočil niso brez širše odgovornosti. Prav ta širša odgovornost pa predstavlja področje razprave o odgovornosti grafičnega oblikovalca kot posameznika in kot avtorja ter zastopnika stroke.

S svojo odločitvijo, da poenotite podobo komunikacijske dokumentacije državnih organov, ste verjetno želeli vplivati na javno mnenje državljanov Republike Slovenije. Vaš najlepši namen je žal prav zaradi nepoznavanja pomena vizualnega nagovora in sestave neustrezne komisije ter pripravljalcev razpisa končal kot neuspeh. Zgodilo se je, da je komisija zaradi nepoznavanja moči in pomena vizualnega nagovora kot dobro prepoznala žal vse tisto, kar je slabo. Od vas osebno ne pričakujem tovrstnega znanja, pričakujem pa spoštovanje znanja drugih in njihovega upoštevanja predvsem sedaj, ko ste na zmote opozorjeni. Vsi predlogi stroke so dobronamerni.

Tako se je zgodilo, da ima predstavljena rešitev v izvedbi nejasno hierarhičnost institucij, neustrezne črkovne družine, pomanjkljiva medsebojna razmerja posameznih grafičnih elementov… Poleg formalnopravnih kriterijev se pri presoji oblikovalskih rešitev vrednotijo tudi lastnosti, ki ustrezajo kreativnim izhodiščem in avtorskim pravicam. Naj navedem samo nekatere: sodobnost likovnega izraza, jasnost in enopomenskost sporočila, aplikativnost, primernost uporabe znotraj različnih medijev, kontekst uporabe, upoštevanje zahtevanih kriterijev, upoštevanje vsebinskih in tehničnih parametrov...Pri oblikovalskem kreativnem delu se prav zaradi nezaželenih interpretacij ocenjujejo: izvirnost, razumljivost, jasnost podanega predloga in čitljivost, skladnost s sodobnimi (oblikovalskimi) trendi, skladnost s celostno grafično podobo, če ta obstaja, in skladnost videza v vseh zahtevanih aplikacijah ter morebitne dodatne nezahtevane rešitve. Izviren je predlog, ki ne spominja na podobne, že videne grafične rešitve. Prav tako se od oblikovalske rešitve pričakujejo razumljivost, jasnost podanega predloga, čitljivost, sodobnost izraza, ki je namenjen najširši javnosti, aktualnost rešitve.

Zato ne razumem kriterijev: sveže, enostavno in simpatično, po katerih ste izbrali predstavljeno kot najustreznejši nagovor uporabnika. Vsi trije sinonimi so resnično sveži kot kriteriji, podcenjujoče enostavni in kot ljuba preprostost simpatični.

S stališča strokovne presoje ne drži, da »celostna grafična podoba organov državne uprave s svojo aktualno in sodobno likovno zasnovo, kompozicijsko in barvno usklajenostjo zagotavlja vizualno prepoznavnost posameznih organov državne uprave, hkrati pa s svojo vsebinsko sporočilnostjo (razpoznavni simboli) zagotavlja prepoznavnost področja dela organa državne uprave«. Drži samo to, da ste si želeli, da bi bilo tako.

Zgodilo se je, da je izbrana rešitev odraz nejasnih izhodišč in poenostavljenega razmišljanja, kaj naj »podoba« državnih institucij sporoča. Ne želim, da predstavniku tuje države ali Slovencu ob poslovnem srečanju ponudite vizitko s kalčkom, rožico ali žarnico. Ne želim zato, ker boste s tem osmešili sebe in mene, ki na to nimam vpliva, moram pa vse to plačati. Prav tako tudi menim, da ni zamujena nobena priložnost, da se te stvari uredijo. Vsak dan je nova priložnost. In v Sloveniji veliko ljudi z znanjem čaka na svojo priložnost. Morda je zamujena samo vaša priložnost, da to uredite.

Vloga vizualnega komuniciranja je v današnjem času najpomembnejša oblika komuniciranja. Ker pove več kot besede. Oblikovanje vizualnih sporočil za uporabo v javnem demokratičnem komunikacijskem prostoru je namenjeno več javnostim, med katerimi je tudi najširša javnost. Prav tako je znan njen naročnik – država prek vašega ministrstva za javno upravo. Zato njen cilj ni samo informiranje, obveščanje, ampak tudi vplivanje na percepcijo posredovanih stališč. Če simboli vzbujajo posmeh, ta ni namenjen zgolj simbolom kot takim, temveč instituciji v celoti, ki jih je sprejela. In to zame kot državljana ni sprejemljivo. Zato želim, da bi to uvideli tudi vi. Zato, ker so vaše delo in institucije, ki jih zastopate, preveč resni, da bi bilo prepuščeni naivnemu oblikovalskemu koketiranju.

V jeziku oblikovalske stroke pa citiram oblikovalko mag. Majo Gspan: »Vizualna identifikacija z dosledno izpeljavo likovnih struktur prvin sistemsko zasnovane grafične podobe odločilno vpliva na enotno dojemanje in s tem krepitev identitetne stabilnosti. CGP predstavlja teoretsko utemeljeno metodo na področju vizualnih komunikacij, s katerimi država komunicira z javnostmi in jih ustrezno informira o ciljih, standardih in vrednotah skozi enotno prepoznavno likovno percepcijo.« Zato ugotavljam, da je grafična podoba državnih organov pomemben državotvoren akt.

In ker vem (in upam, da vedno bolj tudi vi), da podoba ni narejena zato, da bi bilo lepše uradnikom, ko bi se pri svojem delu srečevali s papirji, okrašenimi z infantilno ilustracijo, temveč državljanom, je pri njenem snovanju to treba tudi upoštevati. Če gre soditi po vaši izjavi na televiziji, vse kaže, da je bila komisiji pomembna všečnost rešitve zaposlenim na ministrstvih. Nevšečnost nam državljanom pa vam v demokratskem dialogu sporočamo prav te dni. In naše mnenje šteje in na vas je, da ga upoštevate, ker smo v tem primeru mi, državljani, davkoplačevalci naročnik in vi izvajalec.

Morda je sedaj trenutek za postavitev filtra birokratskemu okusu in vzpostavitev nadzora nad predstavljanjem Slovenije. Morda je sedaj trenutek za vzpostavitev nadzora tistih služb, kjer, kot pravite, prihaja do množice nekontroliranih razpisov in pogodb. In kjer se »pasejo« mnogi (po izboru uradnikov kot pri tem razpisu) na davkoplačevalskem denarju.

Vaš podcenjevalni ton razumem kot vašo nemoč. Ne bom komentiral vaših obsojajočih besed o paši in »znanstvenikih«, prav tako ne sodb o generacijah, ki so končale slovenske izobraževalne institucije. Samo na oddelku za oblikovanje slovenske Akademije za likovno umetnost jih je diplomiralo več sto. Čeprav je nabor vabljenih agencij prvovrstno politično vprašanje in odgovor poznate sami, se v tem trenutku v to ne poglabljam. Ni naključij. In prav tako so preveč enostavne vaše utemeljitve, da se oblikovalci oglašamo zato, ker nismo bili poleg. Oblikovalci, ki se oglašamo, smo zgolj stroka, ki deluje etično v skupno dobro. In tako smo slaba vest vašim političnim odločitvam, saj jim postavljamo ogledalo.

mag. Sašo Urukalo
V Ljubljani, 15. december 2007

Komedija zmešnjav kot vizualni nagovor države Slovenije

mag. Sašo Urukalo

O novi vizualni prepoznavnosti posameznih organov državne uprave

Malo je znano, da sta Gregor Virant, minister za javno upravo, in Roman Rep, državni sekretar na ministrstvu za javno upravo, 12. oktobra 2007 predala v postopek obravnave vladna gradiva z naslovom Celostna grafična podoba organov državne uprave, Predlog celostne grafične podobe organov državne uprave.



V obrazložitvi svojega izbora navajata naslednjo utemeljitev:

»Celostna grafična podoba organov državne uprave s svojo aktualno in sodobno likovno zasnovo, kompozicijsko in barvno usklajenostjo zagotavlja vizualno prepoznavnost posameznih organov državne uprave, hkrati pa s svojo vsebinsko sporočilnostjo (razpoznavni simboli) zagotavlja prepoznavnost področja dela organa državne uprave. Posebna prednost pričujoče celostne grafične podobe organov državne uprave je v njeni enovitosti na eni in v ohranjanju individualnosti organov na drugi stani.«

Čeprav je moj komentar namenjen predvsem zgornji trditvi, pa pri tem ne morem mimo širšega konteksta komedije zmešnjav, ki smo ji priča v zadnjem času (I feel Slovenia, znak predsedovanja Svetu EU in CGP organov državne uprave RS, grafična podoba DURS...), v katerega so vključene tudi multimedijske tehnologije, oblikovalsko znanje in izobraževanje.Multimedijske tehnologije, ki so omogočile demokratičnost komuniciranja, so vplivale tudi na spremembo poklica oblikovalca. V oblikovalčevo delo so vnesle možnost preseganja marsikatere do sedaj prisotne danosti. Obenem pa je ta demokratičnost radikalno spremenila razumevanje, kdo je lahko oblikovalec in kaj je oblikovanje. Če se oblikovalsko znanje na eni strani nadgrajuje in specializira, pa tehnologija na drugi strani omogoča, da v ta prostor vstopajo tudi številni (ne)poznavalci tehnologij in komunikacij brez potrebnega specifičnega oblikovalskega znanja, njihovi merili pa sta lastna všečnost in samovšečnost.

Četudi tega ni nihče načrtno predvidel, je sodobna tehnologija ponudila aplikacije, ki vsakomur omogočajo, da oblikuje. Oblikovanje vizualnih komunikacij, ki je do pred kratkim predstavljalo ekskluzivno znanje, se je z razširjenostjo programske opreme spremenilo v del splošne izobrazbe. Seveda pa to ne pomeni, da poklic grafičnega oblikovalca izumira, ampak poudarja, da se njegova zahtevnost veča, saj zahteva multidisciplinarno znanje, ki ga samo tehnologija ne daje. To dokazuje množica »oblikovanih« vizualnih sporočil, ki pa ne dosegajo oblikovalskih standardov.

Ministrstvo za šolstvo in šport ter ministrstvo za kulturo bosta morali v sodelovanju s strokovnimi institucijami prepoznati nove razmere, ki kažejo skorajda razpad sistema, in prevzeti vlogo tistega, ki bo ustvarjalce, naročnike in uporabnike vizualnih sporočil seznanil z zahtevami, ki jih omogoča oblikovanje vizualnih sporočil danes. Odgovornega oblikovanja ni brez odgovornega naročnika in uporabnika.

Če se prištevam med povprečne oblikovalce z nekaj dobrimi trenutki in občasnimi vrhunskimi rešitvami, vem, da je v Sloveniji dovolj usposobljenih kadrov vseh komunikacijskih strok, ki bi z veseljem in ponosom vzeli za svojo skupno nalogo tako predstavitev predsedovanja EU, promocijo države kot nov CGP državne uprave. Ker pa se v vsaki še tako slabi stvari skriva priložnost, je v tem primeru napočil trenutek za pobudo, da se v državi Sloveniji ustanovi ministrstvo za oblikovanje, kot že deluje v nekaterih članicah EU.

O rešitvi, ki jo je Virant izbral kot najprimernejšo, pa menim: ponovno zamujena priložnost, da namesto glavnika, ki ga minister Virant vidi kot knežji kamen, namesto sodov za nafto, ki naj bi bili cekini, namesto »enega jabolka na dan, ki prežene dohtarja stran«, kot znaka ministrstva za kmetijstvo ipd. predlagam, da urad za komunikacijo začne delovati v skladu s svojim imenom, ne pa kot urad za informiranje, za kar se znova razglaša. Če je komunikacija dvosmeren proces, je informiranje enosmeren.



Tokrat sestava komisije, ki je presojala ustreznost, ni znana. Morda so jo sestavljali vrhunski strokovnjaki kakor pri izboru znaka za predsedovanje EU. Znova ugotavljam, da ima lahko vsakdo oseben okus, dokler je v domeni njegove zasebnosti. Tokrat pa gre za odločitev, ki je umeščena v naš skupnen demokratični prostor. Zato imam pravico povedati, da so odločitve napačne. V ospredju ni moj okus proti njihovemu, temveč si nasproti stojita moje znanje proti njihovemu znanju. In zato menim, da takšna komisija potrebuje opomin. Sicer bodo njeni člani postali večni in vsemogoči razsodniki. Rešitve, ki jih izbirajo, so primerljive s turbofolkom. Res je, tudi ta ima ciljno skupino, prinaša denar in obstaja.

Zavedam se, da se je marsikateremu med oblikovalci težko konfrontirati in radikalizirati svoja stališča proti avtoritetam, ki so zaslužne za marsikaj dobrega v slovenskem oblikovanju. Žal so tokrat padli na izpitu prav oni. In tak opomin jim mora dati stroka.

V dokumentu, ki je poslan v potrditev v parlament, minister Virant v peti točki pod Presoja učinkov in usklajenost vladnega gradiva izjavlja:

»Izjavljam, da gradivo nima nikakršnih učinkov na področjih iz tretje alineje tretjega odstavka 8. člena Poslovnika Vlade RS, oziroma da ima zanemarljive finančne učinke (pod 40 000 € v tekočem in naslednjih treh letih).«

Verjamem, da ima gradivo zanemarljiv finančni učinek na Republiko Slovenijo, obenem pa verjamem oziroma vem, da ima nezanemarljiv učinek na osebni proračun na nejavnem razpisu izbranega avtorja.



Da pa gradivo ne bo imelo nikakršnih učinkov, je privlečeno za lase, saj jih že ima. Ko bo zaživelo v vsej svoji prvošolski gloriji, se prepletlo s sloganom I feel Slovenia in se nadredilo »znaku žabe oziroma pljunka« (glej Mladino, Nesrečnih trinajst, 7. 12. 2007), bo naše oblikovanje državnih simbolov doseglo svojo najnižjo točko in samosvojo samopromocijo sveta norosti in bolečine.

Sašo Urukalo je diplomiral na Pedagoški akademiji in na Pedagoški fakulteti, na oddelku likovna umetnost. Na ALUO v Ljubljani, smer vizualne komunikacije, je magistriral leta 2006. Deluje na področju grafičnega oblikovanja, opreme prostorov in scenografije.

Evropska oblikovno semantična genetika

Ranko Novak

Za potrebe promocije Slovenije v EU je lipov list postal hrastov

Danes, 1. decembra 2007, smo od vlade Republike Slovenije izvedeli, kaj nas vsaj za prihodnjih šest mesecev predsedovanja Evropski uniji konstituira v simbolnem smislu pripadnosti skozi znak predsedovanja Slovenije. Če pustimo ob strani abotno razlago naravnih elementov kot simbolne prednosti Slovenije v nasprotju s Fidžijem (ki nima vetra, ognja, zemlje in zraka !?) se lahko sprašujemo o elementih identitete Slovenije, ki naj bi jo kazala Evropi. Slabe povezave verbalnega in likovnega, govore o tem, da je naročnik, torej vlada RS, že v tretje dokazal – če gre soditi po trirogem srcu, simbolu Slovenije, pravokotniku (sic!), ki naj bi predstavljal znamko Slovenije (I feel Slovenija), in končno v tretje s smrkljem, kot ga je poimenoval starejši kolega – da absolutno ne razume nekaterih osnovnih pojmov, kot so simbol, semantika, likovnost in ne nazadnje komunikacija. Prenekateri avtorji, pisec med njimi, organizacije Fundacija Brumen, DOS in ADCL ter mediji so ugotavljali nesporno nizko raven kakovosti, zlasti spričo dosežkov grafičnega oblikovanja na Slovenskem. Ugotavljali smo, da je bil razpis neprofesionalno pripravljen, žirija nekompetentna, rezultat politično forsiran (slogan je bil javno predstavljen pred zaključkom natečaja – na kapi na glavi glave vlade); taisti slogan je osnova druge vizualne katastrofe (za katero je tiskovni predstavnik ministrstva na predstavitvi povedal, da je pravokotnik), za katero smo ugotovili, da je izšla iz “pristopne delavnice” na podlagi neposrednega naročila. Žal je ta zadnji dosežek nastal na podlagi razpisa z relativno zadostnim rokom izdelave projekta brez sicer denarnega nadomestila glede na težo pomebnosti naloge (glej hvalospeve o identifikaciji nacije), a s profesionalno žirijo, vsaj glede statusa. Komisijo so sestavljali štirje predstavniki vladnega urada za informiranje in pet predstavnikov stroke, Boris Podrecca, profesor arhitekture na Univerzi v Stuttgartu, Boštjan Botas Kenda (Studiobotas), docent na Fakulteti za arhitekturo UL, dr. Zlatko Jančič, izredni profesor (UL FDV), dr. Stane Bernik, redni profesor (UL ALU/O) in Janez Bogataj, redni profesor (UL FF).

Bojda je komisija izjavila, da je izbrala najboljše, kar se je dalo. In se je pod to podpisala. Robert Kuhar, avtor prvonagrajenega dela, je naredil znak po svojih najboljših močeh. Bolje ne zna. Problem je v tem, da je komisija povedala, da je to najboljši znak na natečaju za predsedovanje Slovenije Europski uniji leta 2008. Nikoli ni avtor izbranega dela kriv za kakovostno raven dela, nagrajenega na natečaju. Za to je kriva žirija. Bi pa žirija objavila, da je nabor pod ravnijo doseženega na tem področju in zato ne bo podelila nagrade. In bi se pod to podpisala. S tem bi rešila čast predvsem kritiškega in teoretičnega dela stroke. Stroke, ki je v zadnjem času dala kar kakovostne rezultate na tem področju. Če se samo spomnimo srečanja Bush-Putin ali 10. obletnice Slovenije.



Danes so objavili po radiu, da je Prešernovo nagrado, prvič v zgodovini podeljevanja te nagrade, dobil oblikovalec Miljenko Licul. Kakšna koincidenca, da se država, ki podeljuje najvišje kulturno priznanje oblikovalcu, promovira z oblikovnim zmazkom, in to razglaša kot dosežek idntitetnega nivoja na ravni nacije. Miljenko Licul skoraj zagotovo ne bi dobil velike prešernovke, če bi jo podeljevala ta žirija.

Dve stvari sta v tolažbo. Vsa zadeva bo trajala šest mesecev in kljub takšnim rezultatom, ki so sicer javni in zavajajo laično občinstvo, obstaja plejada kakovostnih grafičnih oblikovalcev, etnologov, arhitektov, komunikologov in strokovnjakov za trženje, za katere ti člani žirije nisi slišali.

Ranko Novak je grafični oblikovalec in redni profesor na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani.

Celostna podoba predsedovanja Slovenije Evropski uniji 2008

Robert Ilovar

Vlada je konec leta 2005 razpisala vabljeni natečaj za koncept celostne podobe predsedovanja Slovenije Evropski uniji v letu 2008. Nanj je bilo povabljenih 15 agencij, studiev in posameznikov s področja oblikovanja. Komisijo so sestavljali štirje predstavniki vladnega urada za informiranje in pet predstavnikov stroke: Boris Podrecca, Boštjan Botas Kenda (Studiobotas), Zlatko Jančič (UL FDV), Stane Bernik (UL ALU/O) in Janez Bogataj (UL FF). Komisija je izbrala rešitev, ki jo je vlada ob odprtju kongresnega centra na Brdu danes javno predstavila.

Ponovno: kaj je znak, kaj logotip in kaj celostna podoba
Novinarji so danes, v soboto, 1. decembra 2007, objavili novico, da imamo logotip slovenskega predsedovanja Evropski uniji. Novica je bila podkrepljena s sliko znaka. Še enkrat, logotip je besedni znak – ime, oblikovano iz črk (na primer Coca-Cola). Razlika med termini je jasno zapisana, nazadnje v knjigi Tanje Berčon Potić in Barbare Predan Nazaj k oblikovanju: Antološki pregled teorije oblikovanja v slovenskem prostoru.

Celostna podoba je enotna pojavnost vseh vidnih sporočil neke organizacije ali dogodka. Bila je predmet natečaja, torej pričakujemo, da se kot enotna rešitev predstavi javnosti.



Konsistentnost celostne podobe
Ker je bila predmet razpisa celostna podoba predsedovanja, poglejmo najprej enotnost sporočil in njihovih elementov. Celostna podoba je koncept, ki je poznan od začetka 20. stoletja, ko je oblikovalec in arhitekt Peter Behrens skušal poenotiti vidno pojavnost nemškega AEG s premišljenimi povezavami med arhitekturo, izdelki in vidnimi sporočili. Ne glede na to, kako so v zgodovini in v različnih strokah poimenovali sorodne koncepte (enotna likovna govorica, hišni slog, celostna podoba, integrirano tržno komuniciranje, tržna znamka), težijo k istemu cilju – h koherentni in konsistentni pojavnosti.Vsi v nadaljevanju prikazani elementi celostne podobe in primeri vidnih sporočil se nahajajo na spletni strani predsedovanja, torej na enem samem mestu. Ne glede na to, da je stran začasna in da s prvim januarjem 2008 starta prava, jo jemljemo kot dejstvo. Zato, ker je bila predstavljena domači javnosti, ta pa ni nič manj pomembna kakor tuji novinarji.



Enotna pojavnost? Zaenkrat se jo dosega tako, da – tam, kjer pač lahko – avtorji sporočil aplicirajo znak predsedovanja. Priznani nemški oblikovalec Erik Spiekermann je nekoč dejal:

"Kako lahko en sam znak definira podjetje, znamko ali dogodek? Kaj se zgodi, ko odprete knjigo in ni znaka na vseh stotih straneh? Ali bodo vsaka vrata na stavbi označena z njim? Ko pogledate katero koli sporočilo neke organizacije in lahko poveste, od koga je, potem imate uspešno celostno podobo."

Osnovne barve, ki se pojavljajo na vseh materialih, so vsota barv slovenske in evropske zastave. Črkovna vrsta, iz katere je tvorjen logotip, je Gill sans, splošni rabi je namenjena verdana. Drugi elementi, bordure pri izpostavljenem besedilu, puščice, "krasitveni" elementi, ki se pojavljajo v nogi spletne strani in za ločnico med levim menijem, pa so med seboj popolnoma različni. Različni sta celo vrsti puščic, ki se (prepogosto) pojavljata na spletni strani. Ena je geometrijsko formirana iz dvojnega trikotnika (v informacijski grafiki poznana kot fast forward), druga pa je izpeljana iz organske linije znaka. Ker v samem konceptu manjkajo možnosti za izpeljavo, se to pozna pri naslovnici Prve pomoči za novinarje, kjer si avtorji izposojajo tujo zgodbo, v tem primeru nevladne humanitarne organizacije. Mimogrede, brošuro za novinarje je naredila agencija Nuit, bolj znana po sloganu I feel Slovenia.

Primer trenutno predsedujoče članice Portugalske jasno nakazuje koherentnost sporočil in variacije, izpeljane iz osnovnega, domišljenega in trdnega koncepta.



Prednosti
Prednost skrbno načrtovane celostne podobe je enotnost koncepta, ki doda k razpoznavnosti, izrazni jasnosti in olajša dileme ter prihrani stroške pri kasnejših izpeljavah. Te enotnosti koncepta pa predstavljena celostna podoba žal nima. Zato poskusimo razbrati prednosti v njenem edinem elementu, ki ga vlada zunaj konteksta prikazuje javnosti – znaku. Nedvomno vsebuje znak dve pomembni kvaliteti.Prva je iskrenost. Znak je iskren do Slovenije, do pojavnosti države, vlade in ministrstev. Ne odstopa od drugih oblikovalskih dosežkov na tem nivoju, ne trudi se biti bolj urban, kot je sestava slovenskega parlamenta. S tem, ko se v likovnem smislu spogleduje s clip-arti iz Worda ali CorelDrawa iz 90. let, nazorno sporoča datum rojstva naše države. Tako je bolj kot s katerim koli motivom, ki ga znak vsebuje, nakazana navezava na tradicijo. S preprosto, neformalno, celo ruralno likovno govorico. Iskreno, Slovenija je provinca Evrope. Priznajmo si, nimamo renesanse, Louvra, Brandenburških vrat in milijonskih mest. Sedaj bo pol leta vladala vas. Vprašanje je le, zakaj potem z novozgrajenim kongresnim centrom z rdečim mahagonijem in "dragimi" stoli na Brdu sporočati nekaj drugega?Druga kvaliteta znaka je humoren vložek, ki je znan pri kakovostnih oblikovalskih delih (nekatera najdete v tej knigi) . Ilustracija koitusa, ki prikazuje odnos Evrope do Slovenije, je največji presežek izbranega dela, hkrati pa kaže na pogumno odločitev komisije.



Neznanska domišljija postracionalizacije
Celostna grafična podoba je priložnost, da se Slovenija predstavi kot:
- mlada,
- demokratična,
- urejena,
- moderna,
- odprta,
- tehnološko in gospodarsko razvita evropska država,
- ima jasno oblikovana stališča do aktualnih vprašanj evropske in svetovne politike,
- lahko z znanjem in izkušnjami sodeluje pri reševanju najtežjih vprašanj,
- se je pripravljena spopasti z največjimi izzivi,
- lahko prevzema in izvršuje najodgovornejše naloge na mednarodnem prizorišču.
(vir: Natečajno gradivo)

Znak naj bi izhajal iz izrazito sodobne, v prihodnost zazrte interpretacije slovenske kulturno-zgodovinske dediščine kot osrednjega povezovalnega in identifikacijskega elementa slovenskega naroda nekoč in danes, ki živi na stičišču različnih kultur, jezikov in poti ter je vpet v evropsko izročilo in sodobnost.
(vir: Natečajno gradivo)

Zrak je upodobljen v zračni belini simbola. Spominja na svež in čist slovenski zrak ter simbolizira intelektualni potencial Slovenije, njeno željo in potrebo po izzivih, nenehnem razvoju in napredku. Element zraka ponazarja tradicionalno ekološko naravnanost Slovenije.
(http://www.eu2008.si/)

Zgornji stavek kaže, da ima država lastne državljane za norca. Dobesedno. Prihodnost je zrak? Zrak je belina? Poglejte med črke tega bloga. Vidite zrak? To je naše darilo našim bralcem, nadihajte se ga. Hočete eter? Pristen, slovenski eter? Ponovno kritičen oblikovalski eter? Ne brez razloga. Tako brez občutka napihnjena zgodba presega meje dobrega okusa. Če bi se omenilo samo, da gre za stilizacijo hrastovega lista, ki v sebi združuje tisoč in en simbol slovenske klenosti, bi rekli le, da gre še za en poskus, da se Triglav in še kak simbol zavije v drevesni list.

Vizualizacija pomanjkanja samozavesti
V začetku leta 2006 je bil na spletni strani avtorja objavljen zmagovalen predlog, takrat samo kot znak. Z eno razliko. Izdelek izpred dveh let se od današnjega razlikuje po tem, da prejšnji ni imel "skrite" ruske zastave. Današnji jo ima. Spomnimo se videospota za Slovenijo na CNN, ki so mu na koncu nalepili državni grb. Propagiranje države s tem, da se na vsa sporočila dodaja državne insignije, je milo rečeno banalno. Je pa tudi izredno neumno, če na koncu izpadejo kot insignije neke druge države.

Leta 1907 je AEG najela Behrensa kot umetniškega svetovalca. Stoletje kasneje slovenska vlada tovrstne odgovore pozna sama.

Jumbomanija

Emina Djukić

V Sloveniji se je množično oglaševanje na velikih obcestnih konstrukcijah začelo pojavljati zelo hitro po osamosvojitvi države in je že kmalu doseglo nekontrolirano število oglasnih površin. Leta 1995 so avtomobilske znamke množično oglaševale na plakatnih površinah, »kar je bil nedvomno tudi eden izmed razlogov za največji porast oglaševanja na medijih na prostem, in sicer za 76 odstotkov«1. Ta porast je sledil splošnemu razmahu oglaševanja pri nas, leta 1998 se je bruto vrednost celotnega oglaševanja v primerjavi z letom prej povečala kar za 43 odstotkov2 (zadnjih nekaj let pa narašča po ustaljeni letni stopnji 8 odstotkov3). Danes je število vseh velikih oglasnih površin na prostem, ki jih lahko opazimo v naši pokrajinsko zelo pestri državi, še vedno težko opredeljivo, vsakomur, ki sodeluje v prometu, pa je hitro jasno, da jih ni malo. Sama sodim, da jih je odločno preveč.



Javna izpostavitev na prostem velikemu oglasu omogoča potencialni stik z vsakim, ki pač gre mimo njega. Mirno stoji na dodeljenem in plačanem mestu, s svojo barvitostjo, velikostjo, nočno osvetljenostjo ali gibljivostjo pa računa, da bo povzročil dovolj močan dražljaj, ki bo mimoidočemu, če bo ta le v dovolj ugodnem stanju, uspešno predal svoje sporočilo, denimo ustvaril željo, ga motiviral k predlagani akciji ali pa vsaj opomnil, da sporočena vsebina obstaja.Plakatni ponudniki kot glavno prednost takšnega načina oglaševanja izpostavljajo njegovo ceno glede na doseg, ki ga medij prinaša, saj je tedenski najem stotih panojev znotraj vnaprej določenih mrež ponudnika na primer primerljiv s ceno enkratnega najema celostranskega oglasa v enem od vodilnih slovenskih dnevnih časopisov. Kot pravi novejši ponudnik rdečeokvirjenih gigantov Epamedia, oglasna akcija »na dvesto enakomerno razporejenih plakatih že v enem tednu doseže milijon prebivalcev Slovenije«4. Te statistike so na globalni ravni še strahotnejše, saj drugi največji tovrstni ponudnik na svetu, globalna korporacija JCDecaux, ki ima v lasti tudi slovenskega monopolista Europlakat, z vsemi svojimi zunanjimi oglasnimi površinami v 3500 svetovnih mestih na dan nagovarja 175 milijonov ljudi5.

V prid razmahu tega orjaškega medija pa govorijo tudi splošne spremembe navad in življenjskih stilov ljudi, ki glede na rezultate množičnih raziskav danes veliko svojega časa preživijo na cesti; tiste, ki na dan prepotujejo več kot 50 kilometrov, tržni raziskovalci označujejo celo kot superpotnike. Vse večja stiska s časom, ki je prav tako značilnost v turbokapitalizmu živečega homo sapiensa, pomeni tudi manj časa za iskanje informacij in tako se, predvsem tržnikom seveda, zdi obcestni oglas kot medij, ki ti takole “spotoma ponudi rešitev”, kot nalašč za drveče sodobno stanje.

Danes je takšna dejavnost zelo donosen posel, saj gre pravzaprav za iz niča ustvarjen dobiček. Tovrstna aktivnost se vsekakor izplača tako lastniku zemljišča, občini kot prejemniku taks, ponudniku plakatnih mest, najbrž pa tudi oglaševalcu, čeprav je neposredna učinkovitost tega medija težje preverljiva. Kaj na vse to porečemo mimoidoči, ki smo primorani zreti v te pozornosti željne velikane, seveda nikogar od vpletenih ne zanima, vsaj dokler je pravica o svobodi komuniciranja blagovnih znamk, podjetij ali korporacij in vsebin zasebnega pomena videti enaka pravici o svobodi komuniciranja fizičnih oseb in vsebin javnega pomena, kar vpleteni v proces oglaševanja pri nas s pridom izkoriščajo. Seveda povsod ni tako in marsikatere ozaveščene vlade tega sveta močno omejujejo korporacijske pravice do javnega oglaševanja velikih plakatov, da ti ne posegajo v naravni in javni humani prostor.

1 - Irena Setinšek; Sprehod skozi zgodovino oglaševanja v Sloveniji; Večer 20. februar 2003
2 – ibid.
3 - Irena Setinšek; Oglaševalsko leto 2006 v znamenju telekomunikacij, trgovcev in spletnega oglaševanja; MM Marketing magazin, januar 2007
4 – Oglasno sporočilo Epamedia; Večji, kot ste mislili, lepši kot ste pričakovali; Delo, Sobotna priloga, 6. oktober 2007
5 - http://www.jcdecaux.co.uk/aboutjcdecaux/

Emina Djukić je absolventka vizualnih komunikacij na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. V diplomski nalogi se ukvarja s fenomenom obcestnih plakatov in znotraj nje opravlja javnomnenjsko anketo, ki ji bo pri delu v pomoč: http://anketa2.fdvinfo.net/jumbo/.

Priložnosti oblikovanja za razvoj Slovenije

Miha Klinar

Beseda oblikovanje ima pri nas cikle popularnosti. O oblikovanju se je kar nekaj govorilo ob začetkih Bienala industrijskega oblikovanja v prvi polovici 60. let. Kasneje ob ustanovitvi oddelka na akademiji za likovno umetnost, potem ob konferenci ICSID v Ljubljani.

Značilno je bilo, da je v vmesnem času tema vedno nekako zamrla, se omejila na kavarniške pogovore oblikovalcev, podstrešne biroje arhitektov in predavalnice oblikovalskih oddelkov šol. Priložnosti za nastope županov in predstavnikov politike ob odprtju Bienala industrijskega oblikovanja ali okrogle mize za predstavitve na hitro priučenih novinarjev so periodično dajale vtis, da morda oblikovanje lahko prodre v strukture, ki bi omogočale primerljiv razvoj z razvitejšimi družbami. V zadnjem času se zdi, da smo spet vstopili v tisto časovno obdobje, ko besedo oblikovanje večkrat slišimo. Pomembna razlika pa je, da o tem govorijo drugi ljudje kot običajno.

Konkurenčnost trgov in vpetost Slovenije v evropski prostor je motivirala novo generacijo menedžmenta k povečani vzpodbudi lastne kreativnosti podjetij in pomembnejši vlogi projektne kulture, ki vloge oblikovanja ne more več prezreti. To gotovo obeta.



Uporaba oblikovanja v evropskih državah, s katerimi se želi primerjati Slovenija, bistveno presega uveljavljenost oblikovanja v Sloveniji. V razvitejših deželah je uporaba oblikovanja kot metode projektiranja in elementa dodane vrednosti izenačena s predstavo kvalitete življenjskega standarda. Oblikovanje je tam nekje onkraj Alp samoumevno vpleteno v vse upravljalne in načrtovalske strukture, ki imajo opraviti z rešitvami za izboljšanje javnega prometa, mestne opreme in infrastrukture, okoljsko občutljivimi projekti, vključevanjem skupin s posebnimi potrebami, spletnim opismenjevanjem, razumljivimi in logičnimi sistemi za komunikacijo med institucijami in državljani, učinkovitimi informacijskimi sistemi, projekti za zmanjšanje socialnih razlik med državljani, projekti v ekonomskem interesu gospodarskih družb, javnih institucij, regionalnih enot, države ter končno za nacionalno vizualno kulturo in s tem identiteto države.

Ostanimo raje pri priložnostih, ki so jih z uspešnimi in inovativnimi projekti prepoznale nekatere gospodarske družbe. Logika ekonomije vodi uprave in lastnike k večanju kapitala družb. Področja vpliva oblikovanja v večanju vrednosti gospodarskih družb, kot jo opisuje Peter Gorb v knjigi Design Management, je omejena na tri pomembna področja. Prvo je področje identitete podjetja in prepoznavnosti blagovnih znamk, kjer dosledne sistemske rešitve pogojujejo ustrezno in racionalno komunikacijo, s tem pa na dolgoročno prepoznavnost na globalnem trgu. Take sistemske rešitve ponujajo prednosti pri internem trženju in so ključ do kvalitetne vpetosti gospodarskih družb v mikrookolje, krepijo lojalnost in odnos do zaposlenih. Celostna podoba tako presega percepcijo grafičnih elementov podobe podjetja in je predvsem ustrezna interpretacija poslanstva in vizije družbe.

Drugo področje predstavlja stopnjo inovativnosti na področju razvoja izdelkov, človeškega potenciala in infrastrukture, ki prepoznava potrebe trga v prihodnosti. Povezanost z ustrezno infrastrukturo inštitutov, sposobnost zajemanja inovativnih rešitev zunaj podjetja, ustrezne patentne zaščite in drugo. Ter končno tretje pomembno področje, ki jo predstavlja dodana vrednost kvalitetnih in premišljenih projektov in upravljanja nepremičninske in druge lastnine gospodarske družbe. Kvalitetna arhitektura in oprema je v našem prostoru premalokrat prepoznana kot pomemben del investicijskih vlaganj.

Gospodarske družbe, ki bodo prepoznale oblikovanje kot eno ključnih strateških usmeritev in posledično izkoristile potencial, ki ga ustrezno upravljanje oblikovanja ponuja, bodo morale oblikovanje za začetek ustrezno umestiti v svojo upravljalsko infrastrukturo. V podjetjih, kjer je oblikovanje domena trženjskih oddelkov, bo njegova vloga močno omejena. Zgledi uspešnih globalnih »design driven« podjetij kažejo na močan vpliv oblikovanja v miselnosti in upravljanju na vseh visokih in, včasih se zdi, manj pomembnih ravneh odločanja.

O oblikovanju je torej treba govoriti čim več. Različni sogovorniki ga bodo vedno razumeli drugače, dialog je gotovo spodbuda za prodor stroke tudi na tista področja, ki jih z zavistjo predmestnih marginalcev zasledujemo v različnih nacionalnih programih design centrov, mednarodnih razpisih in realizacijah uspešnih nacionalnih projektov držav, kot sta Finska, Irska in druge. Oblikovanje v Sloveniji potrebuje preboj v širšo skupino odločevalcev, izdelane argumente, kaj je dobro, ki bodo izrinili splošno zakoreninjeno mnenje o oblikovanju kot obrobnem subjektivnem nosilcu estetskih funkcij, ki projekt le dodatno finančno obremeni. Od forme je torej pomembnejša vsebina, to pa je pogosto preprosteje skriti pod novo preobleko.

Miha Klinar je partner in vodja industrijskega oblikovanja Gigodesigna.

Vizualne komunikacije: umetnost, propaganda, marketing

Izar Lunaček

Vizualno komunicira z nami, glasneje od glasu, to je jasno že od pamtiveka in njegovih glifov. Slika je vredna tisoč besed, logo pa tisoč in ene.(Bolj subtilnim dušam, ki pridejo na vrsto spodaj, pri filozofih, je sicer vedno bolj šepetal logos Besede, ki nima slike. Vneti bralci temu dodajamo opažanje, da je lahko res tudi beseda vredna tisočih slik in da se da po dobri knjigi posneti prav toliko filmov. Dober strip, po drugi strani, kot spoj besede in slike, deluje ravno tam, kjer besedo in sliko dela za nerazdružljivi in pomene ene izigrava proti pomenom druge, tako da vsaka drugi odpirata tisočglavo konkurenco njene vrste.)Seveda lahko kombinacija besede in slike deluje tudi obratno – in zato je bil strip lahko občasno upravičeno preganjan kot ideološki – namreč tako, da slika zameji pomensko plastenje besedi, beseda pa sliki in potem smo tam. Med drugim na primer tudi pri povezavi besede »uspeh« z enim samim imidžem in tako pri uspešni oglaševalski kampanji, za katero je šele treba ugotoviti, kako se razlikuje po eni strani od ideološkega marketinga in po drugi od umetnosti.



Če gremo nazaj na začetek, je bil tam Platon, ki je iz Države pregnal pesnike, ker so se mu zdeli nevarni v svoji vztrajni težnji, da ljudstvu vcepljajo neprimerne predstave o bogovih. Z drugimi besedami: ker se je zavedal moči vizualne komunikacije. In ker se je zavedal moči vizualnih komunikacij, je v idealni družbi tudi navidez zgolj dopustil »dobre« pesnike, ki bi o bogovih pač govorili na način, ki je za državo primeren in koristen. Ideološka propaganda izkorišča moč slike, da povsem nenasilno, zgolj z nazorno prepričljivostjo vizualno privlačnega, komunicira in presadi izbrani komplet vrednot poljubno veliki populaciji. Platonovo lekcijo povzema promocija socrealizma in sumničavost do umetnosti kot »dekadentne« v vseh sistemih, ki se nagibajo k totalitarizmu, na kar nikakor ni imun niti najzahodnejši od Zahodov.

Iz gledišča ideološke propagande je sicer svobodna umetnost »dekadentna« zato, ker navaja k napačnim, sistemu nasprotnim vrednotam (na primer meščanskemu individualizmu proti socialni angažiranosti), t.j. ker je tudi ideološka, a z drugo vsebino (socializem tako tudi navidez svobodno umetnost razkriva kot skrivoma ideološko, na primer njen pojem svobode ni absoluten, ampak določen z meščanskim konceptom svobode itd.). Toda umetnost v svojem protiideološkem jedru je pravzaprav »dekadentna« zato, ker v nasprotju z ideološko propagando ne posreduje svojim porabnikom jasnega in enoznačnega vrednostnega sporočila, ampak fiksnost vrednot kot tako »razkraja« s svojo večznačnostjo. Tako kot propaganda tudi umetnost neko avtorjevo individualno specifiko vizualno komunicira gledalcu in jo tako dela nekako bolj univerzalno, toda ta specifika je tako partikularna (na primer v primeru Roberta Crumba – ženske z velikimi ritmi in mišičastimi stegni), da rezultat v bistvu ni uspešna presaditev avtorjevih osebnih fetišev gledalcu, ampak nekakšno razosebljenje in prosto plavanje vseh fetišev sploh. Če se skozi konzumacijo umetnosti lahko name začasno nalepijo neke tako osebno utemeljene in neuniverzalne obsesije in jih v použivanju dela občutim, kot bi bile moje in hkrati tuje, to naredi tudi moje lastne fiksacije naključne, osvobojene od mene (in jaz od njih) ter hkrati blaženo obče, posredljive drugim in ne presadljive vanje.

Umetnost uporablja komunikativnost vizualnega, da odsidra osebne fetiše in jih sočasno relativizira in absolutizira, t.j. skoznjo fetiši sočasno postajajo nenujni (nisem več absolutno določen z njimi v svoji individualnosti) in obči (lahko se nalepijo na vsakogar ne glede na njegovo osebno zgodovino in usodno določenost). Ideološka propaganda po drugi strani skuša s podajanjem vizualnega znaka, naperjenega na neko realno entiteto, konformirati večjo, a omejeno skupino, ki ji dana podoba odseva praznino njenih občih upov in strahov (na primer »čiste Nemce« v boju proti skupnemu sovražniku »Judu« na poti proti »tretjemu rajhu« ali »ljudstvo« v boju proti »privatniku« na poti do »socialistične utopije« – toda tudi »svobodne ljudi« v boju proti »teroristu« na poti do »demokratične blaginje«). Toda kje je v razliki med obema umeščena vizualna komunikacija, ki se nas tu tiče: marketing svobodnega trga potrošniške faze kapitalizma?

Kot propaganda tudi marketing v osnovi skuša nagovarjati upe in strahove neke omejene skupine pod vizualnim znakom, toda ker je cilj tržne strategije odkrito pragmatičen in ne idealističen – prodaja (tudi neuporabnega) izdelka in ne »odrešitev v boljši prihodnosti« – je do vrednot, ki jih presaja skupaj s svojo ciljno skupino, precej bolj sproščeno ciničen: in v razmerah sodobnega oglaševanja je ta cinizem del same tržne strategije. Sofisticirano občinstvo bo danes najbolje reagiralo na še do nedavnega nezaslišan in revolucionaren tip oglasa, ki odkrito kaže, da se zaveda totalne naključnosti in nepotrebnosti izdelka, ki ga reklamira; ki razkriva zakulisje svoje ideološke strategije in gledalcu proda izdelek in geslo, čeprav – in celo prav zato – ker ta ve, da gre le za naključno polnilo praznine njegove želje.

Kot je očitno vsakemu sofisticiranemu gledalcu oglasnega bloka, so reklame za pralne praške redka anahronistična izjema, ki se še držijo socrealističnega stila, ponujajoč rešitev za sovražne »madeže«, ki »dobre gospodinje« ovirajo na poti do »kraljestva bleščeče čistega in dišečega perila«. Ena redkih sicer zelo rahlih stranpoti iz ustaljenega vzorca je bila prikazana skozi pretiravanje ideološkega podtona z madeži kot utelešenimi filmskimi »zlikovci«, s katerimi po bondovsko, deus ex machina, opravi povsem absurdno brezosebna škatla praška. Omino bianco je prašek za sodobnega potrošnika, ki se zaveda, da so madeži v klasični reklami prikazani pretirano diabolično in od svojega ponudnika čistila zahteva, da to prizna ter tudi njemu prizna, da to ve – toda da to zdaj razkrito skrivnost ohrani prav v njeni vidnosti, saj brez nje ni razloga, da bi prašek kupil. Zdaj ga lahko kupi vedoč, da ni bil potegnjen za nos s prikrito ideološko strategijo, pač pa povsem pretirano odkrito in olajšano pootročen žuga izmišljenim gospodom madežem na svoji srajci, preden jo v stroju prepusti magiji sicer nedomačno škatlastega Bonda.

Ali je zaradi tega cinizma pri vizualnem komuniciranju marketingu v primerjavi s propagando oproščeno? Težim k odgovoru, da vendarle ne, vendar pa nisem prepričan ali zato, ker marketing ne le kljub njemu, pač pa prav zaradi cinizma uspe prodati izdelek, ki ga oglašuje (in se tako teritorializira s pragmatizmom zaslužka), ali pa v bistvu zaradi tega, ker je izdelek še vedno minimalno zasidran v neki »učinkovitosti« izvotljenih in relativiziranih vrednot, ki jih zastopa (čistoče, uspešnosti, kulskosti itd.). Kot alternativna strategija se ponuja cinična uporaba socrealizma in oglaševalskih ter popkulturnih vzorcev v postmoderni umetnosti in pop artu, kjer gola forma marketinga, ki ne oglašuje ničesar, pravzaprav ponuja sebe kot izdelek – ta pa pri tem dosega nesluteno ceno nemogočega ovrednotenja praznine čiste umetnosti. In nekako se zdi, da se v tem sovpadanju umetnosti in oglaševanja, v tej radikalizaciji neideološkega naboja marketinga – izčiščenju kapitalističnega principa brisanja uporabne vrednosti do mere popolne neuporabnosti umetnosti – ne vrača neko skozi plamene obnovljeno Realno v grozeči praznini svoje resnice. Oglas, ki prodaja samega sebe, sovpada z umetnostjo v njeni radikalni redukciji na tržno vrednost onkraj referenc na božansko: se da iti še čez to? Tudi kapital bi se strinjal, da je, tudi če je odgovor negativen, neobhodno poskusiti.


Izar Lunaček je končal študij filozofije na Filozofski fakulteti in slikarstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. V vidnih slovenskih medijih že lep čas objavlja stripe in ilustracije. Trenutno je kot mladi raziskovalec zaposlen na oddelku za filozofijo, kjer pripravlja doktorat iz transcendentalnih resnic popularne kulture.

Iz slogana v logotip

Jernej Stritar
Matjaž Čuk
Robert Ilovar

Na spletu so se nedavno pojavila navodila za uporabo logotipa Slovenije. Logotip je pravzaprav slogan, izpisan v značilnem črkopisu, ki smo ga lahko videli že na čepici predsednika vlade. Menda naj bi bila navodila zavezujoča za načrtovanje vidnih komunikacij, ki predstavljajo Slovenijo. Vse kaže, da se uporablja identitetni sistem, ki ni bil predstavljen širši slovenski javnosti, čeprav predstavlja državo kot celoto. Zgodba z iskanjem je doživela precej razburjenja v javnosti, zlasti zato, ker razpisovalec ni upošteval predlogov stroke. Vprašanje, zakaj Slovenci pri izdelavi vizualne identitete države ne znamo pristopiti k projektu konstruktivno in strokovno, rezultati pa se skrivajo, ostaja odprto.

Problem
5. julija 2006 je Urad Vlade RS objavil razpis za oblikovanje novega slogana ter logotipa Slovenije. Predmet razpisa, torej javnega naročila, je bil razdeljen na dva sklopa: idejno rešitev za logotip (A) ter idejno rešitev za slogan (B). Problem neprepoznavnosti Slovenije naj bi reševali s sloganom in logotipom, kajti država potrebuje “jasno in kratko sporočilo, ki bo v bodoče, seveda ob ustreznem oglaševanju in dosledni uporabi na vseh ravneh javnega življenja, zmoglo pri posameznikih po svetu zbuditi prvo in pravo asociacijo na Slovenijo". (Vir: priloga: Smernice za oblikovanje novega logotipa in slogana Slovenije, Urad Vlade RS.)

Problem znotraj problema
Odziv stroke na vladni razpis je bil negativen. V večini je bil razpis označen kot nestrokoven in površen. Problematična je bila tudi sestava strokovne žirije, sestavljena iz politikov, vsaj v prvem krogu žiriranja. Večina profesionalnih oblikovalcev se je odpovedala sodelovanju na razpisu, odzvala so se tudi številna strokovna združnja, med njimi Fundacija Brumen z apelom uveljavljenih oblikovalcev, profesorjev vizualnih komunikacij na ALUO. Urad Vlade RS je vsa opozorila stroke ignoriral.



Rešitev
10. novembra 2006 je Urad Vlade RS za informiranje objavil rezultate razpisa: za slogan je bila izbrana idejna rešitev agencije Nuit "I feel Slovenia" s poudarjenimi delom "love" v besedi Slovenija, logotip pa je zasnoval Luks studio in je sestavljen iz Triglava, lipovega lista in srca.

V javnosti so se takoj pojavila ugibanja o lažiranosti razpisa, kajti dva meseca pred objavo rezultatov so fotografirali predsednika vlade s čepico, na kateri je bil slogan I feel Slovenija. Razpis naj bi bil anonimen, prav tako rešitve.

Logotip pa je dvignil precej prahu. Na neustreznosti rešitev smo opozorili tudi na Dmagazinu, Društvo oblikovalcev Slovenije (DOS) pa je pripravilo javno okroglo mizo, na kateri so opredelili problematičnost površnih razpisov ter opozorili na dejstvo, da iz neustreznih razpisov ne prihajajo dobre rešitve. Prav tako je DOS pozval vlado, naj razveljavi razpis.

7. februarja 2007 je vlada na seji odločila, da v nadaljnje postopke pošlje slogan, logotip pa je zavrnila. Uradu Vlade RS za informiranje je tako naložila, da pridobi celostno grafično podobo za slogan, ministrstvu za gospodarstvo pa, da izvede postopek za pridobitev modela gradnje in identitete znamke na osnovi izbranega slogana ter njegove grafične podobe. Direktor urada vlade za informiranje Gregor Krajc je pojasnil, da so v obdobju od izbire slogana in logotipa pa do danes na uradu opravljali tudi testiranja obeh rešitev v domači in tuji javnosti. Javnost je slogan precej bolje sprejela kot logotip, v tem okviru pa se je razvijala razprava že v sami žiriji, ki je izbrala obe rešitvi, je pojasnil. Tako so se odločili slogan poslati v nadaljnje postopke, logotipa pa ne. Sicer pa slogan po nekaterih mnenjih vsebuje tudi določene elemente logotipa, zato bi ga bilo mogoče z grafično predelavo v okviru izdelave celostne grafične podobe prilagoditi do te mere, da bi opravljal tudi funkcijo logotipa, je pojasnil Krajc. Logotipa tako ne bodo več iskali. (Vir: STA, 7. februar 2007.)

Predelava rešitve
Vlada se je torej odločila, da bo idejno rešitev B, torej logotip z motivom Triglava, lipovega lista in srca, zaradi negativnega odziva v javnosti zavrgla, medtem ko naj bi idejno rešitev A ne le ohranila, temveč s "postopkom grafične predelave" zadostila potrebam, ki naj bi jih reševala idejna rešitev B.

Na spletnih straneh Ministrstva za gospodarstvo je dosegljiv "Priročnik grafične podobe" v PDF formatu, ki so nekakšna navodila za uporabo "predelanega" slogana v logotip. Ker je priročnik objavljen na uradnih spletnih straneh Vlade Republike Slovenije, pomeni, da je javno dosegljiv, kar implicira na domnevo, da gre za uradni logotip Slovenije. Priročnik je izdelala oglaševalska agencija Nuit.



Priročnik
Kaj nam tako imenovani priročnik grafične podobe sporoča? Po temeljitem pregledu se bralcu poraja kar lepo število vprašanj, na katere priročnik ne odgovarja. Še več, nekatere stvari so zelo sporne. Pojdimo po vrsti. Kje se uporablja primarni, kje sekundarni in kje terciarni logotip? Katere so izjeme, zaradi katerih lahko uporabimo sekundarno ali terciarno različico? Kako se uporablja barvna shema? Lahko v katerem koli primeru uporabljamo zeleno, rdečo ali modro različico logotipa ali so pri uporabi teh barv kakšna določila? Ali se lahko poleg primarne barve uporabi samo sekundarna barva ali je dovoljena tudi terciarna barvna shema? Katere barve (če sploh) lahko še uporabljamo?

Neodgovorjenih vprašanj je še precej. Največja pomanjkljivost omenjenega priročnika je odsotnost pisane besede. Priročnik se zanaša na zgolj slikovno predstavitev logotipa, njegovih zakonitosti in omejitev, za kar pa bi moral biti priročnik izredno skrbno zasnovan, kar pa ni – "vse tri primarne barve imajo predpisano svojo sekundarno barvo, ki vedno funkcionira kot podporna barva". To je edino besedilo, ki omenja uporabo barv. Vsak oblikovalec, ki je kadar koli uporabljal priročnik celostne podobe, bo vedel, da omenjeno besedilo ni dovolj za ustrezno interpretacijo. Priročnik bi moral natančno določiti, kako se obnaša logotip na določenih barvnih podlagah. Iluzorno je pričakovati, da bodo vsa vidna sporočila, kjer bo logotip nastopal, v eni od treh podpornih barv.

Naj problem prikažemo na praktičnem primeru: kakšne barve je logotip na rumeni embalaži kosmičev? Zelen? Rdeč? Črno-bel v pozitivu? Črno-bel v negativu? Je treba embalažo preoblikovati, da se bo barva podlage ujemala s primarno barvo logotipa?

Priročnik preveč dejstev prepušča uporabnikovi interpretaciji, kar pa zanesljivo vodi v kaos in množico napačnih uporab logotipa.

Pisava
Zelo zanimivo vprašanje se nam poraja v zvezi s primarno črkovno družino. V črkovni družini Copy nemškega tipografa Thomasa Mettendorfa namreč v tem trenutku ne najdemo znakov Š, Ć, in Đ, kar kaže, da črkovna družina ni prilagojena za uporabo v srednjeevropskem prostoru. To dejstvo se zdi precej nepomembno, ko pa pomislimo na vse oblikovalce, ki bodo uporabljali grafično podobo Slovenije (in ne bo jih malo: oglasov, katalogov, embalaž in cerad tovornjakov se na leto pripravi malo morje) in ki si bodo morali za lastno uporabo prilagoditi vse pisave, se upravičeno vprašamo, ali je to edina možna pot. Nepotrebnega dela in amatersko pripravljenih diakritikov bo precej.

Se namerava Slovenija oglaševati tudi na ruskem, srbskem in ukrajinskem trgu? Da? Le katero črkovno družino bo oblikovalec uporabil v tem primeru, v priročniku določena namreč nima znakov cirilice? In grščine. In arabščine. Menda ima Slovenija z Dubajem kar nekaj poslovnih stikov, Rusija in Ukrajina pa sta že zdaj precej pomebna trga za slovenski turizem.

To so zelo resne pomanjkljivosti priročnika in nedvomno nakazujejo, da načrtovalec podobe ni pomislil na najbolj osnovne probleme, na katere v uporabi logotipa in podobe tiskovin lahko naletimo. Dopuščamo seveda možnost, da je naročnik že stopil v stik s tipografom in mu naročil ekskluzivno oblikovanje vseh manjkajočih znakov ruske, grške in arabske abecede, kar bi moralo biti dokončano nekako v roku prihodnjih dveh let, če ima tipograf dovolj izkušenj.

Logotip
Kaj nam sporoča novi logotip? Poskusite s čim nižjim, resnim, monotonim in hkrati kričečim glasom ljubljeni osebi povedati, da jo/ga imate radi. Je odziv tak, kot ste si ga želeli?



Izbrani slogan (ki, mimogrede, vsaj zadovoljivo sporoča samo v angleškem jeziku) govori ravno to – namesto da bi pozitivno sporočilo, "čutim ljubezen", gledalcu predal na čustev poln in iskren način, to počne ravno obratno. Uporaba verzalk nakazuje, da na bralca KRIČIMO. Krik in ljubezen pa ne gresta skupaj, kajne? Noži (ostre, ravne linije podlage z linearno, nevtralno črkovno vrsto) in ljubezen ravno tako ne. Z logotipom govorimo o čustvih, a jih ne pokažemo. Govorimo eno, delamo drugo. Turisti, pričakujte veliko ljubezni, dobili je boste malo.

Če se posvetimo še načrtovanju samega logotipa, vidimo množico banalnih napak – optična poravnava črke I in S, kaj je že to? Poravnava črke F in L, nepotrebna? Čutimo tesnobo, beseda feel je optično precej bolj stisnjena kot preostale besede. Strašanski jarki med znaki ravno tako bodejo v oči.

Zaključek
Upamo lahko, da sta logotip in priročnik celostne grafične podobe šele v zgodnji razvojni fazi in da lahko pričakujemo njune dopolnitve. Za končan projekt ima vse preveč kapitalnih napak, da bi lahko bil vsaj pogojno uporaben. Ustrezna izgradnja blagovne znamke, s katero se v tem trenutku ukvarjajo strokovnjaki Ministrstva za gospodarstvo in agencija Pristop, bo sicer zelo težavna.

Proces se odvija na način, ki največ stane in je obsojen na slabši rezultat. Najprej je država zahtevala lepe risbice in prodorne enovrstičnice, zdaj jim skuša najti podnapise z znanim pristopom postracionalizacije. Dober projekt bi bil osnovan na raziskavi, strategija gradnje blagovne znamke bi bila že napisana, šele potem bi se lahko določil ustrezen pristop pri oblikovanju.

Reverzibilen oblikovalski proces, v katerega je vse sodelujoče prisilila vlada z ignorantskim odnosom do opozoril stroke, ne koristi nikomur od vpletenih. Kolikšna je cena, ki jo je za svojo zmago plačal odličen oblikovalec Boris Balant, ki mu je vlada, takoj ko javno mnenje ni bilo na njeni strani, obrnila hrbet? Kdo je pristojen za projekt? Vlada? Njen predsednik? Zunanji minister? Urad za informiranje? Ministrstvo za gospodarstvo? Kako se bosta "poročili" celostna podoba in znamka Slovenije? Zaenkrat ne vemo, kaj in kje je pomembno sporočati, vemo le, na kakšen način. Embalaža čaka, da dobi vsebino. Če ne prej, pa ob predsedovanju Slovenije EU.

Oko za oko

Samo Ačko

Že nekaj let se je na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO) rojevala ideja o razstavi, ki bi bolj temeljito in jasno predstavljala njeno dejavnost. Zaključne razstave so imele vedno številne pomankljivosti, od oddaljenosti od središča Ljubljane Oddelka za oblikovanje, preobsežnosti in redčenja relevantnih izdelkov zaradi pomešanosti teh s številnimi vajami, do provizorične razstavne infrastrukture itd. Prizadevanje za ta projekt so spremljale številne frustracije in apatija s strani pedagoškega osebja za študentske iniciative, ki se je kazala v načelni podpori in ničemer drugem. Najpogostejši odgovor osebja je bil, zakaj ne bi kar študentje poskrbeli za vse. Da bi kdo v delovanju študentov zaznal odkrito željo po skupnem delovanju in sodelovanju s profesorji, je bilo na univerzi, ki podeljuje doživljenjske redne profesure - licence za lenobo, apatijo in sprenevedanje - preveč idealistična predpostavka.

Vse to je pripeljalo do razmišljanj o splošnih problemih Akademije, na Oddelku za oblikovanje pa specifično o študiju oblikovanja. Ko ni predavanj zunanjih predavateljev, izmenjav profesorjev, ekskurzij, obiskov razstav, ko poteka le peščica delavnic, faks pa ima med drugim le peščico asistentov ter proračun, ki deluje kot šala in še bi lahko naštevali - se je pojavilo razmišljanje, da je potrebno nekaj ukreniti. Očitno je bilo, da je edini način, da se študenti dokopljemo do nekaterih osnovnih izkušenj, ki jih študij ne ponuja, a bi jih moral, ta, da stvari vzamemo v svoje roke.

Že v naslednjem študijskem letu so se razmišljanja prelevila v prizadevanja, rodili so se projekti. Četrtkovi študentski večeri z zunanjimi predavatelji in poučnimi video vsebinami so postali mali hit, v ozadju je med študenti potekalo zbiranje kritik študija. Zakleli smo se, da v tistem študijskem letu končno priredimo visokokakovostno razstavo izbora najboljših del študentov oblikovanja ALUO.

Skupaj z oblikovalcem Tomatom Koširjem smo določili osnovni koncept razstave in izbrali ime zanjo. Razstava bo referenčna, na visokem izvedbenem nivoju, na njej bodo le najboljši izdelki tekočega leta. Ambiciozno je bilo odločeno, da organizacija pripada študentom, z veliko željo po sodelovanju profesorjev, celostno grafično podobo in postavitev razstave pa se zaupa bivšemu študentu oblikovanja, ki se je tako ali drugače na tem področju že izkazal. Ta naloga je v lanskem letu pripadala prav Tomatu. Po prespnanem brainstormingu in dodatnem posvetovanju predlaga ime Oko za oko. Dvom je bil velik, prizvok tega imena lahko preglasi tisto, kar razstava predstavlja. Po drugi strani je ime idealno. Od naših oči za gledalčeve oči. Naš pogled, izkušnja, izostren čut za formo (in funkcijo) za tiste, katerim je naš izdelek namenjen. Manj pomembno, a vseeno zabavno naključje pa ujemanje kratic rastave in Oddelka za oblikovanje. Oko za oko, zob za zob? Tega nismo rekli mi. Ime je bilo sprejeto, za tem pa še definicija: Oko za oko je razstava selekcije del študentov oblikovanja Akademije za likovno umetnost in oblikovanje.

Razstava je imela pomembno motivacijo. Oddelek za oblikovanje je milo rečeno reven, obenem pa se tekom študijskega procesa dela na zelo malo realnih projektih. Industrija z Oddelkom praktično ne sodeluje, razen v redkih primerih, ko profesorji sami odstopijo nekatere projekte študijskim seminarjem, ali pa ko se kakšna organizacija vendarle spomni, da lahko svoj denar za projekt oblikovanja nameni izobraževalni inštituciji. Takšna situacija ni logična, saj ima Oddelek v osnovi nesluten potencial sodelovanja na realnih projektih z realnimi naročniki in od tega pridobivati dovoljšnja sredstva za normalno delovanje, kot je to praksa v tujini. Oddelek v tej smeri ni naredil prav veliko, razen da se o problemu redno veliko govori na hodnikih.
Razstava je priložnost za opozarjanje nase, sredstvo za promocijo Oddelka za oblikovanje ALUO in njenih študentov. Javnosti predstavlja nivo kvalitete dela in poskuša dopolnjevati polje predstavitve slovenskega oblikovanja s standardi tako na nivoju študentov, kot tudi na nivoju poklicnega oblikovanja. Ambiciozen (in idealističen, a kaj za to!) namen razstave je povečati prepoznavnost Oddelka in njenih študentov v javnosti, preko opozarjanja nase in na kvaliteto produkcije pridobiti nove možnosti sodelovanja s kulturnimi, gospodarskimi in državnimi inštitucijami na področju oblikovanja, motivirati študente za kvalitetno delo, katerega rezultat je soudeležba na razstavi (Je tudi referenčna točka za vse študente, s pomočjo katere lahko presodijo tako splošni nivo izdelkov oddelka, kot tudi primerjajo svoj lastni napredek), postavljati standarde kvalitete v oblikovanju nasploh in nenazadnje tudi splošno promovirati oblikovanje.

Obenem je bila prisotna želja, da se vzpostavi aktivnejše sodelovanje med profesorji in študenti na vseh področjih študija in obštudijskih dejavnosti. To sodelovanje je v nasprotju s pričakovanji delovalo zgolj na obvezni ravni, ne pa na ravni entuziazma. Razstava je želela postaviti nov gradnik v povezovanju in navezovanju študentov in profesorjev na Oddelku, čeprav to pri prvi razstavi ni uspelo. Ostaja pa vrednota te razstave v prihodnosti.

Lanska, prva, je presenetila vse, še posebno upoštevajoč številne začetniške težave in napake pri organizaciji. Gostovala je v Mednarodnem grafičnem likovnem centru in beležila obisk slabih tisoč ljudi. Po mučnih nekaj dneh pred otvoritvijo je otvoritev z izjemnim uvodnim videom Luke Umeka in Andraža Sedmaka, petjem Jadranke Juras in številnim obiskom presenetila še organizatorje in trud je bil poplačan. O usodi letošnje razstave ni bilo več dvoma. In res. Uspela je in krepko presegla prvo. S selitvijo v večji prostor Narodne galerije, domiselno postavitvijo in nenavadnim, a zanimivim izborom zunanjih žirantov. Izbor, ki je bil lani "interno obarvan" (zaradi prvotnega nasprotovanja zunanji žiriji so izbirali profesorji sami in pri tem sklepali številne kompromise) je letos zadihal in postavil refleksijo vsem tistim, ki smo ob spremljanju izbora ugotavljali, kako smo študenti kljub vsemu institucionalno indokrinirani.



Veliko nas je bilo letos, ki si na letošnji razstavi nismo imeli priložnosti dobro ogledati niti enega dela. Letos sta organizacijo v tandemu prevzela Andraž Tarman in Eva Klepec s številnimi in številčnejšimi sodelavci, zaradi česar sem imel tokrat možnost otvoritev doživeti kot obiskovalec. Začela se je kazati še ena izjemna lastnost takšnih dogodkov - toliko kolegov (tako študentov kot uveljavljenih oblikovalcev) na enem mestu srečamo redko. Od številnih pogovorov in srečevanj se je pokazala nujnost druženja in izmenjavanja mnenj oblikovalcev, kar sicer v takem obsegu ni pogosto. Dogodki so takšna priložnost, razstava Oko za oko pa je gotovo privabila nadpovprečno število študentov oblikovanja in oblikovalcev.

Oddelek za oblikovanje ima za sabo že kar nekaj študentskih iniciativ, ki so zaprašene in pozabljene obstale zgolj v obliki takšnih in drugačnih dokumentacij. Dolgo nihče od aktualnih generacij ni vedel za nekoč redno študentsko publikacijo OXO, ki je bila ponovno odkrita po golem naključju. Danes lahko rečemo, da gre za enega posrednih predhodnikov projekta Oko za oko. V nekem trenutku je odkritje obstoja zagotovo prispevalo pomemeben elan.
Ali se bo razstava obdržala ne moremo reči. Skoraj zanesljivo bo doživela še vsaj eno inkarnacijo. Še vedno tudi ostaja upanje, da bodo vsaj iniciativo prevzeli profesorji in tako zagotovili vsakoletno kontinuiteto.

Zgodba o projektu Oko za oko pa se s tem ne konča. Razstava je bila vedno zgolj del tiste slutene celote, ki se je počasi začela formirati v idejo, ta pa se razvija naprej.

Grozeča katastrofa kot poslovna priložnost

Matjaž Čuk

Sledi nadaljevanje januarskega članka o najlepših smeteh sveta, ki ga najdete nekaj decimetrov nižje na strani.



"Je ekološka komponenta konkurenčna prednost?" se sprašujejo v tristo deseti številki prenovljenega in okolju sprejemljivejšega Marketing magazina. Tako se pač zgodi, ko določena tema pride v glavni tok, mainstream. Za vse skupaj je glavni krivec seveda vsem dobro znani Al Gore, ki je s svojim dokumentarcem Neprijetna resnica témi zagotovil mesto tudi med vsakdanjimi pivskimi pogovori. Torej? Kaj so se od vsega skupaj naučili oglaševalci? Jasno, "pa dajmo z našo novo oglaševalsko akcijo ciljati na okoljevarstveni čut posameznika". Prva večja oglaševalska kampanja, ki izkorišča to dejstvo, je Renaultovo prepričevanje, da so njihovi avtomobili najbolj okolju prijazni. Prijaznost človeku (varnost, ki jo je Renault izpostavljal zadnjih nekaj let) je out, prijaznost naravi je in. Zavednemu potrošniku ponudi celo eko popust do 5.400 € ("Nak, to ni navadni popust, to je eko popust," je rekel Janez sosedovemu Jožetu, ko se je domov pripeljal v bleščečem novem cliu 1,6 16v, z izpustom 160 g/m² CO2. Prejšnji, šest let stari twingo 1,2, z izpustom 138 g/m² CO2, očitno po njegovem mnenju okolju ni bil več dovolj prijazen.) Se še komu zdi to (ne)poštena manipulacija ljudi? Da, biti aktualen pomeni biti ekonomsko uspešen. Renault je očitno prvo podjetje v Sloveniji, ki je v svojih marketinških sporočilih pričelo množično poudarjati okoljevarstvo. Jasno, publiciteta, ki jo bo okoljevarstvo dobilo v prihodnjih nekaj letih, je lahko samo pozitivna, povezava kapitala z okoljsko problematiko pa precej umestna. Dokler na državnem (in seveda na svetovnem) nivoju stvar ne bo ustrezno urejena, lahko zasebni kapital dovolj dobro spodbuja okolju primernejše življenje ljudi.



Dovolj dobro? Res? Lahko zamenjava zastarelega produkta (recimo šest let starega vozila z novim) dejansko pripomore k manjši stopnji posameznikovega okoljskega odtisa? Ne. Proizvodnja novega vozila porabi precej več energije, kot jo samo vozilo privarčuje v vsej svoji življenjski dobi. Vsak vijak za svoj nastanek potrebuje fosilno gorivo. Ravno tako velja za vsak vat električne energije. Je tesla roadster res naravi prijaznejši od običajnejšega smarta? No, se opravičujem, primerjam jabolka in hruške, pa vendar – prvi poudarja svojo eko noto, drugi je ne (tako zelo). Električna energija ni nič okolju prijaznejša, okolju prijazno je posameznikovo ravnanje. Zatorej je marketinško izkoriščanje ljudi precej grozljiva zadeva. Pripovedovanje ljudem, kar si želijo slišati, pa je bilo od nekdaj zelo privlačno, še posebej med oglaševalci. Staviti grem (za liter neosvinčenega, 95-oktanskega), da bo marketinški kampanji omenjenega podjetja sledila ustrezna potrditev – podjetju se bo prodaja povečala. Podjetju bodo sledila druga podjetja. Podjetja bodo oglaševala še več. Vse naokoli bo sama okoljska prijaznost. Vsi bomo uporabljali dobro oblikovane proizvode, ki narave ne bodo obremenjevali ... tako zelo ... za njimi pa bodo ostali kupi odpadkov. Kup odpadkov se bo le še povečal, ko bomo vsi skupaj zavrgli izdelke, ki jih uporabljamo sedaj in niso tako zelo varčni ter jih nadomestili z novimi, ki so deset odstotkov boljši. Da, nažalost ima oglaševalska industrija takšno moč.

"Odpadek je v bistvu napaka v oblikovanju."
(Kate Krebs, The Economist, 9. junij 2007, str. 23)

Torej, kako lahko podjetja pomagajo z oblikovanjem in ne z oglaševanjem? Poslovna priložnost že, a naresti majhen korak (oblikovanje) in se kititi z velikim dosežkom (oglaševanje) ni dovolj. Kot se je glasil uvodni citat prejšnjega članka na to temo, Oblikovalci ustvarjamo najlepše smeti sveta, smet ni nič drugega kot produkt, ki je bil slabo zasnovan – njegov življenjski cikel je bil prekratek. Pod pogojem, da sistem recikliranja deluje (Avstrija in Nizozemska reciklirata že 60 odstotkov komunalnih odpadkov), je odgovornost podjetij svoje izdelke proizvesti na način, da recikliranja ne onemogočajo. Še več, tudi sama so lahko odjemalec surovin, ki so "inkarnacijo" (pred reciklažo) že preživeli. Zgled za to je ameriško podjetje Herman Miller, vodilni proizvajalec pisarniškega pohištva, ki določene produkte sestavi iz 33 odstotkov recikliranega materiala in jih oblikuje tako, da so 99-odstotno reciklabilni in za razgradnjo pripravljeni v manj kot petih minutah (oblikovanje za razgradnjo, design for disassembly). Poleg kakovosti, ergonomske popolnosti in njihovega natančno določenega življenjskega cikla izdelka (life cycle assessment), so tudi delovni pogoji, v katerih so produkti izdelani, brezhibni (uslužno vodenje, servant leadership). Nažalost imajo tako načrtovani izdelki precejšnjo slabost, vsaj za današnji čas zelo pomembno – ceno.

Nažalost smo v dobi pretiranega potrošništva, ko se izdelkov ne popravlja več, temveč se jih nadomešča z novimi. Proizvodi so v večini primerov izdelani tako, da zdržijo le določen čas (načrtovana življenjska doba mobilnega telefona v razvitem svetu je 18 mesecev) in tudi najdražja naprava zabavne elektronike ni več načrtovana, da bi zdržala neskončno dolgo. Če ne drugega, marketing bo poskrbel, da bo 28-palčni tekočezaslonski televizijski sprejemnik čez dve leti le uboga starina, ki se ne bo mogel kosati z 32-palčnim visokoločljivim tekočezasloncem. Čez dve leti bo omenjeni kolos čez noč postal palček proti 40-palčnemu organskosvetlečediodnemu televizorju. In tako naprej.

Napredek? O, seveda. Televizorji se redijo in izboljšujejo iz leta v leto, a vendar – kaj je že njihov namen? Posredovanje vidnih sporočil. So ta kaj boljša? Po mojem mnenju ne – vsaj dokler bo v ospredju zadovoljevanje bazičnih potreb povprečnosti z genialnim velikim bratom na čelu. Hitrost in stresa polno življenje je v šesti prestavi (od petih), a vendar, nam množica (dobro?) oblikovanih izdelkov zares prinaša več sreče? Če se vrnem nazaj k naslovu, katastrofa sploh ne bo prišla, če bo posameznik le zmogel v roké prijeti tistih 10 odstotkov možganov, ki jih lahko uporablja, in pričel razmišljati z njimi. S svojimi, ne z možgani velikega brata.

Razlikovalnost? Prednost? Drugačnost?

Robert Ilovar

Spoštovani popoldanski pisci razpisov in izhodišč za celostne podobe,

najbolj primeren znak za vaše podjetje oziroma znamko je stiliziran globus. Ne glede na to, s čim se ukvarjate danes in s čim se še nameravate, kaj sporočate in kaj želite sporočati, lahko samo on izpolnjuje vse kriterije, za katere tako vi, kot tudi vsa vaša konkurenca želite, da so pri snovanju znaka upoštevani: globalna orientiranost, lokalne korenine, modernost, napredek, znanje, ambicioznost, dolgoletna tradicija, sodobnost, fleksibilnost, ustvarjalnost, resnost, jasnost, zaupanje, prilagodljivost, dostopnost, prepoznavnost, inovativnost, odgovornost do narave in družbe, zanesljivost, dinamika ter splošna razumljivost.



Kot primarno črkovno družino uporabljajte Times New Roman. V tridesetih letih prejšnjega stoletja je bila izdelana za angleški časopis, danes pa je prisotna povsod, tudi na vašem osebnem računalniku. Ker jo dobite skupaj z operacijskim sistemom, se izognete stroškom odkupa licence in nameščanja fonta na različne enote. In kar je najvažnejše, dobro je berljiva na zaslonu, tako na vašem priljubljenem urejevalniku besedil kot tudi na spletni strani vašega podjetja. Če imate občutek, da vas to omejuje, se odločite še za Arial. Izbira je namreč pomembna.

Tip značilnega slikovnega materiala in njegova sporočilnost nista važna, saj sta odvisna od posamezne prodajne akcije. Nenazadnje je treba dati različnim kreativcem možnost, da izražajo sebe, svoje fantazije, želje in sporočila z vašim denarjem. Tega ne mečite skozi okno – avtorske fotografije so drage, poskusite z vektorskimi ilustracijami, saj jih uporablja večina podjetij, tudi vaš avtomehanik. Če je fotografija nujna, jo kupite pri poceni bankah fotografij na internetu. Čudili se boste, kako zelo velika ponudba rokujočih se poslovnežev pred zastekljeno zgradbo je tam – prav takih, kot ste jih videli med brskanjem po internetu včerej. In dan pred tem. In dan pred tem.

Kot primarno barvo uporabljajte črno. Poleg tega, da je na voljo v vsaki tiskarni in je ni potrebno mešati, iskati ekvivalenta v Pantone in RGB barvnem modelu ter preverjati odtisa na različnih površinah, izraža identiteto vašega podjetja tako navznoter kot tudi navzven ter podpira vašo strategijo, poslanstvo in vizijo. Je barva kruha zaposlenih v vašem podjetju in barva prihodnosti vaše organizacije.

Profesionalci

Jernej Stritar

"Zanimalo nas je še, po kakšnem postopku so za oblikovalko avtorsko zaščitenega logotipa Ljubljane 2012 in razpisne publikacije izbrali Tanjo Radež in kolikšen honorar je prejela. Po besedah načelnice so ji za "pripravo dizajn znaka in aplikacij" plačali 960 evrov. Za lektoriranje besedila - po mnenju nekaterih površno - so skupaj 440 evrov bruto plačali Evi Horvat in Tanji Lesničar Pučko, za prevod v angleščino Erici Johnson Debeljak pa 4400 evrov."
(Delo, ponedeljek 30. aprila 2007)

Slovenci znamo vse, pa nič od tega.
(ponarodela)


Prijatelj, ki študira dramsko igro v New Yorku me je prosil naj mu pomagam izbrati nekaj fotografij, ki jih bo poslal agentu ter ga bodo predstavljale, ko mu bo slednji iskal delo. Tisto, kar me je posebej navdušilo, je to, da je prijatelj investiral precejšno vsoto v profesionalnega fotografa. Menda je to v New Yorku nekaj povsem normalnega, se pravi, da investiraš določen denar v svoj poklic zavedajoč se, da bo pri tem potrebno poiskati pomoč strokovnjakov. Ob tem si nisem mogel kaj, da si ne bi projeciral sliko slovenskih študentov, ki s "trotelzihrom" fehtajo cimre naj jih posnamejo, ker pač morajo imeti lastno fotografijo, pa še fotkati zna itak vsak. Seveda lahko rečemo, da so v New Yorku v igri precej večji vložki in dobitki, vendar posel je posel, seveda če ga jemljemo resno.

Z oblikovanjem se tako ali drugače ukvarjam že lep čas; najprej sem veslal v timu oglaševalskih agencij in ko sem ugotovil, da so to pravzaprav nekašne oblikovalske galeje, sem šel študirat na ALU, potem pa poiskusil kot freelancer, kar sem bolj ali manj še danes. Srečal sem različne ljudi, ki se ukvarjajo z oblikovanjem, mnogi od njih še z glasbo, nekateri pa imajo zraven še kakšen "zaresen" poklic. Nikoli se mi ni zdelo, da je to nekaj kar bi me ogrožalo, kajti tudi pisatelj ne more grdo gledati ljudi, ki pišejo dnevnik ali denimo blog. Tisto, kar me je resnično motilo v prevladajoči miselnosti slovenskega okolja, je zanikanje strokovnosti oblikovanja, pa ne samo oblikovanja, tudi denimo urbanizma, arhitekture ter navsezadnje publicistike. Kakorkoli nimam dobrih izkušenj z oglaševalskimi agencijami pa se dobro spomnim nekega dopoldneva, ko sva se na podstrešju neke precej znane agencije, v času poletnih dopustov, znašla sama z izvedbenim oblikovalcem. Zelo hitro sem moral oblikovati neko vidno sporočilo in ko sem ga, neizkušeni začetnik, vprašal za mnenje, je ta odvrnil, da je kreativna zasnova povsem moja odgovornost, on pa bo izdelek pripravil tehnično na najboljši način, mi svetoval pri izboru papirja, mi pokazal kakšen DTP trik... Neverjetno! Človek se je zavedal svoje strokovnosti, svojih prednosti in omejitev. Ponosen je na svoj poklic in opravljala ga odlično. Zato ga spoštujem. Ljudem v naših krajih se preprosto ne zdi, da ima oblikovanje dodano vrednost, da je del poslovnega procesa. In da ga je potrebno jemati resno. Delno je za to kriva izobraževalna institucija, ki ni znala (ali hotela) promovirati poklic ter študij napraviti bolj interdisciplinaren, delno je za to kriva politika, ki ne loči med heraldiko in dizajnom, delno pa vsesplošno ljudsko prepričanje da zna "nekaj narisati" vsak otrok.



Do nedavnega nisem vedel, da obstaja celo gibanje naredi sam, DIY (Do it yourself). Gre torej za idejo napraviti nekaj posebnega, samosvojega. Nekaj kar te definira in individualizira. Pojav blogov je nedvomno nekaj podobnega. Izjemen napredek pri razvoju programske opreme omogoča relativno hiter preskok iz okorne amaterske upodobljajoče govorice k, vsaj navidezno, profesionalnemu nagovoru. Zdi se, da nedavno zgolj profesionalna, programska oprema postaja obče orodje, ki bo posamezniku omogočilo tisto, kar so dosedaj zadovoljivo počeli profesionalci - vizualno izraziti tisto, kar bi pač radi vizualno izrazili. To pravzaprav niti ni slabo, dokler služi individualnim potrebam izgradnje nekakšnih "spominskih knjig", ko pa takšno razmišljanje postane del poslovnega delovanja to postane problem.

Tisto česar se vedno bojimo so neizobraženi naročniki, torej tisti, ki pravzaprav ne vedo kaj je dober dizajn. Oblikovalci pogosto mislimo, da je sposobnost ločevanje med ustreznim ter neustreznim vidnim komuniciranjem del splošne izobrazbe. Vendar ni tako. Strokovna združenja ter fundacije se trudijo dvigniti raven dojemanja vidnih komunikacij v slovenski javnosti na višji nivo, toda to je proces. Ne vem če so neizobraženi ter preprosti naročniki tisti, ki jih je potrebno izobraziti. Nekaj pa je gotovo- odnos med naročnikom in oblikovalcem bi moral v prvi vrsti temeljiti na zaupanju. Zakaj je ta dizajn dober? Zato, ker jaz tako pravim. To je verjetno najbolj pošten odgovor, ki izhaja iz predpostavke, da je naročnik prišel k oblikovalcu zato, ker mu zaupa. Priznati si moramo, da smo nemalokrat sami krivi za težavne naročnike. Oblikovanje je tiste vrste opravilo za katerega marsikdo misli, da ga vsaj za silo obvlada. Tako kot kuhanje. Tisto kar me je vedno znova začudilo pri številnih oblikovalskih ali pa oglaševalskih agencijah je način dela pri katerem so naročnika vključevali v sam proces izgradnje vidnega sporočila, denimo tako, da so namesto enega izdelali več alternativnih logotipov in potem naročnika povabili, da izbere "tistega, ki mu je všeč". Nemara bi lahko posedli naročnika za oblikovalčev hrbet in ga osrečili z izkušnjo pravcate samopostrežne trgovine logotipov, poklic oblikovalca pa pošteno preimenovali v podaljšek miške. Seveda takšen način poslovanja pomeni dvoje: prelaganje odgovornosti za rezultat na naročnika in povsem napačen pristop prodaje izdelka, ki je del identitetnega sistema ne pa nekakšen samozadosten stilističen objekt. Kdo potemtakem ne bi stvari vzel v svoje roke. Težava, ki jo vidim pri številnih slovenskih podjetih, ki se ukvarjajo z vidnimi komunikacijami je nepripravljenost prevzeti odgovornost za opravljeno delo. Oglaševalske agencije denimo zelo suvereno kreirajo celotne poslovne odločitve velikih sistemov, pa se do danes še ni zgodilo, da bi kakšna prevzela odgovornost za zavoženo kampanijo. Stanovska srečanja so v prvi vrsti primeri treplanja po ramah in vzajemnega čestitanja po sistemu rotacije- danes ti, jutri jaz. Sposobnost prevzeti odgovornost je dejanje za katerega je potrebna določena stopnja zrelosti.

Vzeti stvari v svoje roke, postati torej sam svoj mojster pa je že od nekdaj privlačno. V tem je nekaj romantično prvinskega; da bi k vragu poslali vse skupaj in se podali v kočevske gozdove z lokom in puščico, si stesali kočo ter napravili ozimnico. Kdo potem še rabi koga? Nazaj k naravi! Nekako se lahko spomnimo tudi sanjarij Ruskina, glorificiranje ročne obrti ter zavračanje strojne, torej masovne proizvodnje. Hecno, danes ravno vrhunec industrijske revolucije, stroj vseh strojev- osebni računalnik omogoča tisto, kar so stroji pravzaprav izrinili- samozadostno artikulacijo malega človeka v svetu velikih.

Spomnim se kolegov slikarjev, ko so občasno dobesedno znoreli, ko jim je prišlo na ušesa, da kdo sem pa tja nekaj "mala" po platnih in da se mu nemara celo obeta kakšna razstava na kakšni fini lokaciji. Kako veličastno zajebana zna biti postmoderna, posebej slovenska, se zamislim vsakič, ko vidim nekega našega pesnika, ki je nenadoma prestopil med slikarje in zvezda je bila rojena. Ni dvoma, vratarski sistem deluje, le da naša verzija umetniške institucije ni podvržena kakšni "korporativni prisvojitvi muzejev" temveč dobremu staremu klientalizmu in nepotizmu. Vedno se je govorilo, da je v oblikovalskem poklicu precej denarja. Sam nimam takega občutka, zlasti ker živim v mestu kjer so reveži vsi, ki nimajo lastne strehe na glavo. Mogoče bi šel še med prevajalce. To, da ne razumem, da smo narod multipraktikov je svojevrsten problem.

Nova podoba Televizije Slovenije

Narvika Bovcon

Nova podoba Televizije Slovenije niti ne preseneča zaradi svojega razdrobljenega pristopa na eni strani in rigidnosti na drugi, torej nerazumevanja zahteve po celostnosti, saj je to bila praksa naključni oblikovalskih rešitev skoraj skozi vso zgodovino slovenske televizijske grafike. Vseeno pa nas toliko bolj razburi po zadnjih natečajih, ki so bili izvedeni kot neuspešni, čeprav si je marsikateri oblikovalec takrat želel, da bi slovenska nacionalka končno dobila priložnost za učinkovito in sodobno celostno podobo.

Skoraj istočasno je podobo zamenjala tudi britanska BBC Prime, ki je s prejšnjo vztrajala dolgo desetletje, ne da bi se privlačnost grafike oblikovalcev Lambie-Nairn z leti iztrošila. Prav šokantno deluje razlika med dosedanjo in novo televizijsko grafiko predvsem identitetnih špic (logotip se seveda ni spremenil), ki so radikalno zamenjale pristop h gradnji podobe in sporočila. Čeprav so barve skladne z »angleško modo«, nekoliko neelegantne in celo bizarne, pa je minimalistična uporaba elementov, kot so črte, geometrijske oblike, perspektivična globina polja in premiki kamere vzdolž silnic slikovnega polja ekranske slike, prav tisti elementi, ki obenem s podobo gradijo tudi pripoved v kratkih, duhovitih in zaokroženih intervalih. Nič podobnega ne najdemo pri slovenski televizijski grafiki. Čeprav moram reči, da sem sama, pa naj zveni to kot lamentacija še enega razočaranega oblikovalca, pred leti v diplomski nalogi raziskovala gradnjo identitetnih špic na podoben način.

Našo novo televizijsko podobo zaznamuje nesodoben in nefunkcionalen znak na ekranu ter trdota pri razmejevanju ekranskega polja za napovednike, opremljene s preveliko, težko črkovno vrsto, povsem nepremično in ločeno od migotavo valujočih oblik v ozadju pravokotnika. Namesto domiselnosti se pri naši podobi v različne uporabe grafike aplicira monotonost in rigidnost, brez vsakega humorja, dodanega sporočila ali pa vizualne kakovosti. Preprost »mušter«, nalepljen na vse podatke na ekranu.



Znak mi izrazito ni všeč, saj spominja na tolarski kovanec, kar je zelo banalna asociacija. Znak je obenem prevelik in obenem prevotel, zato ne učinkuje zgoščeno, celo sama oblika dveh kvadratov z barvnim stopnjevanjem od bele k modri ali oranžni razpade na stiku obeh kvadratov in kroga, kjer postane kontura povsem nejasna in se izgubi igra pozitiva in negativa. Znak na ekranu mora zadoščati zahtevam po preprostosti in oblikovni zgoščenosti, saj je majhen, nizke ločljivosti in načeloma ne sme preglasiti slike na ekranu. Naš novi znak je izrazito kompliciran: sestavljajo ga tri oblike, dva kvadrata in en krog, številka, napis, barvni preliv in negativna praznina sredi znaka. Tekstna dopolnila znaku so oblikovalsko nedomišljena, razpostavljena po vogalih (npr. Z).

Problematično se mi zdi srečanje znaka in grafike poročil, kjer se oblika znaka ponovi v znaku globusa. Elementi na ekranu so preveč razporejeni po vogalih in zasedajo vse možne pozicije, namesto da bi se vzpostavil preprost, a učinkovit prelom, ki bi mu sledila vsa sporočila. Že sam razrez ekranske slike lahko bistveno zaznamuje podobo televizijskega programa, če je začrtan odločno in smiselno skozi vsa sporočila. Stopnjevanje različnih črk in elementov v novi grafiki poročil vodi v razdrobljenost, ki jo konceptno potrdi in poudari letanje pravokotnikov z zaobljenimi robovi po ekranu, kot v kakem albumu prvih poskusov plastenja sintetičnih slik, ki so zaznamovali zgodnje obdobje televizijske grafike, tokrat pa so uporabljeni izrazito brez smisla in reda ter v velikem nesoglasju s sodobnimi pristopi k oblikovanju.

Sprašujem se tudi, zakaj je krog tako popularen za slovenske televizijske kanale: nacionalka se z novim ekranskim znakom namreč uvršča k TV 3, TV Piki in k Info TV, od katerih bi se po mojem mnenju morala jasno ločevati.

Povsem redundantno se mi zdi tudi dolgo poimenovanje kanala s kratico TV SLO pod znakom na ekranu, medtem ko imajo tuje televizijske postaje praviloma le tričrkovno kratico. Mislim, da bi morali oblikovati tako ime (kratico), kot znak in podobo naše nacionalne televizije, vse troje skladno in sodobno, ne pa na tako šibek, komunikacijsko nesistematičen, oblikovalsko šepav in medijsko zastarel način, kot to počne njena nova podoba. Identitetne špice pa bi končno morale navezati stik z gledalci, saj se nanašajo zgolj na to povezavo, ki se pri marsikateri npr. nemški televiziji stopnjuje v spogledovanje in različne obljube o zabavanju občinstva, pri nas pa še vedno velja miselnost, da so to zgolj nepomembna mesta vpisa imena televizijske hiše brez vsakega nagovora, sporočila ali duhovitosti.


Narvika Bovcon je leta 2001 diplomirala na ALU/O (smer vizualne komunikacije) z diplomsko nalogo "Televizijska grafika na TV Slovenija s posebnim poudarkom na TV špicah." Njeno diplomsko delo je dosegljivo na http://www.geocities.com/kino_log/tvgrafika.htm

Družbeno orientirano oblikovanje

Robert Ilovar

Od oblikovalcev ne pričakujem družbenih plakatov, ki jih vidi deset ljudi, eden se na njih odzove, akcija pa zmaguje na tekmovanjih, ki so sama sebi namen. V večji meri gre za dvigovanje publicitete oblikovalca ali še raje oglaševalske agencije, ki pogosto izrabljajo družbene akcije kot kanal za samoočiščevanje; če 30 dni v mesecu delamo za naftne ali farmacevtske korporacije, lahko en dan za žrtve oddaljene, a medijsko dovolj izpostavljene katastrofe. Nasploh je oblikovanje v procesu oglaševanja v naših medijih predstavljeno kot prevladujoči del oblikovalske prakse.

Družbeno orientirano oblikovanje pa je veliko več kot le spajanje fotografije in slogana na pro-bono plakatu ter dodajanje neskončne reke znakov sponzorjev. Področja, kot so industrijsko, produktno ter informacijsko oblikovanje pomagajo konkretno reševati družbena vprašanja, medtem ko oblikovalska aktivnost znotraj oglaševalske kampanije v večji meri proizvaja zgolj obliže za družbene probleme, z orodji, ki so vezana na prepričevanje, na pa na preprečevanje in odpravljanje problemov. Tako država, kakor tudi gospodarstvo zanemarjata pomen in zmožnosti naštetih dejavnosti.



Glavni očitek državi ni, da se do oblikovanja obnaša popolnoma ignorantsko v primeru njene pojavnosti in vključevanju oblikovalcev v izgradnjo močne nacionalne znamke, ampak to, da ne posveča pozornosti oblikovalskim aktivnostim, ki pomagajo izboljšati življenje posameznika, torej oblikovanje v funkciji državljanov pred oblikovanjem v funkciji naslavljanja potencialnih tujih turistov. Gospodarstvo se družbenih problemov dotika s sponzorstvi in donacijami, v večji meri gre za samopromocijo pod krinko sočutja, ne pa za dejansko pomoč. Rezultat takšnega odnosa je skoraj vedno družbena akcija, ki je bolj izpostavljena na oglaševalskih festivalih kot v splošni javnosti. Na tem mestu ne bom odpiral teme o ironiji delovanja tistih podjetij, ki s svojim primarnim delovanjem pomagajo pri nastanku novih družbenih problemov, hkrati pa s podporo odnosov za javnostmi in oglaševanja navidez skrbijo za njih.

Nacionalna politika se ukvarja s številom regij, ne pa s kvaliteto bivanja v njih. Podpora družbeno naravnanim projektom je zelo šibka, podpora tistim, ki slabo vplivajo na okolje pa - namerno ali nenamerno - zastrašujoče močna. Oblast po eni strani ignorira obstoj razvite stroke, ki je na neštetih dobrih zgledih v tujini ali pri nas že dokazala, da je sposobna tako iskanja in izpostavljanja problemov ter njihovega kvalitetnega reševanja, hkrati pa zakoni narekujejo državi, da je pri izboru oblikovalskih rešitev vezana na najcenejšo, ne pa tudi zadovoljivo kvalitetno izvedbo projekta. Posledica tega so med drugim svetlobni panoji, postavljeni na sredini pločnikov v glavnem mestu, ki zgovorno pričajo o ignorantskem odnosu mestne oblasti in gospodarstva k kakovostnejšemu bivanju posameznika, avtobusna postajališča, ki onemogočajo pregled na kolesarsko stezo in ustvarjajo oviro pešcem in kolesarjem ter dohodninski obrazci v letu 2006, kjer težave niso izhajale iz funkcionalne nepismenosti izpolnjevalcev in pregledovalcev, ampak iz slabega funkcionalnega organiziranja podatkov, kar je slabost v domeni oblikovanja. Ker radi iščemo zgled v razviti Ameriki - tam so s pomočjo nekakovostne oblikovalske rešitve volilnih pol leta 2001 izvolili predsednika.




Gospodarska združenja podpirajo tekmovanja v humornosti, estetiziranosti, domačijskosti in kot-da-kreativnosti, ni pa javnih prezentacij kvalitetnih funkcionalnih modelov reševanja dejanskih problemov. Ne izpostavlja se najbolj ekoloških ali najbolj funkcionalnih izdelkov, izdelkov za marginalne družbene skupine, modelov za lažjo komunikacijo med skupinami in modelov kvalitetne uporabe informacijskega oblikovanja, prilagojenega za različne potrebe različnih skupin.

Oblikovanje ne more rešiti vsega, gotovo pa se, s pomočjo integracije oblikovalcev in oblikovalskih timov v problematiko, lažje rešuje aktualna vprašanja v širšem kontekstu, ki okolju doprinesejo več, kot "zdizajnirana" družbena sporočila za krepitev ugleda podjetja in zmage na natečajih. Pred medijsko kampanijo, ki embalira slabo vsebino in jo skuša prikazati kot kvalitetno, je potrebno posvečanje izboljšave vsebine. Ne potrebujemo samo akcij, ki spodbujajo k zbiranju sredstev za pomoč pri naravnih katastrofah, ampak predvsem vnaprej razvite produkte, ki pomagajo v primeru naravnih nesreč in preventivno komuniciranje solidarnosti kot vrednote.

Z drugimi besedami; oglaševalske agencije bi več kot s promocijo zbiranja sredstev za oddaljen potres naredile z akcijo za ukinitev reklamnih panojev na delih cestišča, kjer je zabeleženo povečano število prometnih nesreč. Pa naj bo ta akcija oglaševalska ali povsem politična.

"Edina zares pomembna stvar pri oblikovanju je njegov odnos do ljudi,” je v svoji knjigi Design for the real world napisal Viktor Papanek.

Nov obraz Politike

Miha Kunc

Srbska Politika doživlja likovno prenovo. Na tem naslovu si lahko preberete intervju z Jovico Veljovićem - enim največjih svetovnih tipografov, ki je v ta namen oblikoval novo črkovno družino - ter predogledate nov obraz Politike.

Oblikovalci ustvarjamo najlepše smeti sveta

Matjaž Čuk

Nisem našel avtorja citata iz naslova, menda ga je bilo moč prebrati v eni izmed številk revije Emigre, a vendar trditev poraja vprašanje o namenu oblikovanja. Se kdaj vprašamo, kako bo naše delo vplivalo na ljudi okoli nas in, še bolj pomembno, na naše zanamce? So knjige, plakati, letaki, stoli in mobilni telefoni zares v pravih
rokah? Jih uporabniki znajo uporabljati? Niso ti izdelki le pljunek v morje konkurenčnih izdelkov? Mar ni količina porabljene energije v procesu priprave cenenega izdelka enaka tisti pri pripravi kakovostnega, dražjega in dolgtrajnejšega izdelka (ali celo večja)?

Industrijska revolucija in s tem množična proizvodnja je človeku omogočila uporabo izdelkov, ki predhodniku z omejenim znanjem in gmotnimi sredstvi niso bili dosegljivi. Množična proizvodnja se je izrodila v tako grozljiv stvor – življenjski cikel izdelkov je vedno krajši, porabniki želijo poceni, modne izdelke in vedno več njih. Energijo bi jo lahko vložili v razvoj izdelkov, ki bi zares pomagali človeku v napredku, namesto da se vrtimo na mestu in preigravamo variacijo na temo stylinga – svet preplavljajo izdelki, ki le izgledajo novi, pod kožo pa še vedno slonijo na nekaj let stari tehnologiji. Porabnik tako le misli, da uporablja novi izdelek. Človeštvo je v fazi brandinga, ustvarjanju podob o idealnem svetu izdelkov. Dobro oblikovanje danes prinese gmotne koristi lastniku branda, blagovne znamke, ker ima tudi izdelku slabše kakovosti moč vdahniti emocije in uporabnika približa namišljenemu svetu idealov. Porabniki pričenjajo živeti v iluziji, to pa je vedno boljša podlaga za soustvarjalce podobe tega sveta, med katerimi smo, vede ali nevede, tudi oblikovalci.

Izdelkov je vedno več, porabljene energije prav tako – živimo v času izobilja, ki v takšnem tempu ne more trajati več dolgo. Dan nam je bil prst in že grabimo za roko. Imamo vedno več, a vedno hočemo še več. Postali smo razsipni. Smeti čudežno ''pomedemo'' pod posteljo (na deponije v tretjem svetu), tja, kjer jih nihče ne vidi. Smo v neke vrste igrici, kjer preizkušamo mater (naravo), kaj vse nam dovoli. A vsaka lepa igrica se konča, ko ima mati (narava) dovolj. Uživajmo rajši tako, da za seboj ne puščajmo sledi (v obliki lepih in malo manj lepih smeti na svetu).

Kako lahko oblikovanje pomaga svetu pri proizvajanju manj lepih smeti? Malenkost, boste porekli, grafični oblikovalci uporabimo reciklirani papir, industrijski oblikovalci nekaj recikliranih umetnih mas in bo. Zgodba nažalost ni tako enostavna. Če se osredotočimo na grafično oblikovanje (o industrijskem bo, upam, spregovoril še kdo) lahko nekaj več naredimo nekako takole ...

Neželjeni prejem vidnega sporočila
Prvi korak, zmanjšajmo število nepotrebnih tiskanih vidnih sporočil, nasičenost ne ustreza več nikomur – akcija/razprodaja/najbolj ugodno ta hip/radikalno znižanje. So za to krivi oglaševalci ("Kaj pa morem, če mi vsak dan nabiralnik napolnijo z letaki.") ali ciljna skupina, ki se pusti zavesti oglaševalcu (najenostavnejša zakonsko urejena rešitev je seveda uporaba nalepk za neželjeno pošto, le pogumno).

Drugi korak, reklamnih vrečk ne potrebujemo za vsako trgovino, ali pač? Oblikovalci, naročniku (trgovcu) svetujmo vsaj reciklirano papirno vrečko (o materialu več v nadaljevanju), če že ne spodbujamo ponovne uporabe ali uporabe svoje nakupovalne vrečke.



Vsa vidna sporočila, ki jih na takšen ali drugačen način vendarle dosežemo pa seveda v vsakem primeru odvržemo v smetnjak za ločeno zbiranje papirja.

Zasnova projekta vidnega sporočila
"Najpomembnejša uporaba posebnega talenta je kreativnost in veščina pri uravnovešanju komunikacijske potrebe naročnika z ekonomskimi, socialnimi in okoljskimi posledicami njegovega ali njenega oblikovalskega dela. Oblikovalci, skupaj z drugimi poklici, imamo odgovornost da ne oškodujemo nikogar." Print design and Environmental Responsibility, AIGA, 2003.

Proizvodnja papirja je tretji največji porabnik fosilnih goriv in največji porabnik vode na kilogram izdelka, poleg tega pa je proizvodnja tiskarskega črnila drugi največji svetovni porabnik ogljikovega črnila (carbon black), ki nastaja pri nepopolnem izgorevanju fosilnih goriv (prvi je seveda gumarska industrija). Povprečni Američan (ne tolažimo se, Slovenci smo le malenkostno boljši) porabi 340 kilogramov papirja na leto, od tega roma več kot polovica takoj v smeti. Pravilna zasnova tiskanega projekta lahko zmanjša potrebo po materialnih sredstvih in tako generira tudi manj odpadka. Temeljitejši premislek pri zasnovi vidnega sporočila je ključnega pomena pri zmanjševanju odtisa, ki ga projekt pusti v okolju. Obseg izdelka (poraba materiala), njegove mere (izkoristek tiskarske pole), tiskarska tehnika (ofsetni/digitalni tisk) uporaba ustreznega medija (premazni, nepremazni papir), ustrezna barvila (mineralna/sojina/rastlinska baza), pakiranje izdelka (plastificiranje/sekundarna embalaža), distribucija (avtomobil, kolo, dobre stare nogé) ravnanje z odpadki (recikliranje) ... Mnogo dejavnikov vpliva na okoljsko ustreznost, sonaravnost končnega izdelka (angleški termin za to je sustainability).

Uporaba recikliranega papirja in barv na rastlinski osnovi nista dovolj. Izdelek mora biti zasnovan tako, da ga je moč lahko reciklirati (reciklabilnost), še bolje ponovno uporabiti za drugačen namen, da je za njegovo proizvodnjo uporabljeno malo energije (in še ta iz obnovljivih virov, npr. t.i. "modra energija") in je pri ravnanju s porabljenimi sredstvi zagotovljen ustrezen nadzor (še najboljši približek je standard ISO 14001 oziroma 14042.

Format in obseg tiskanega materiala
Tiskarska pola je osnovna mera, iz katere izhaja vsak tiskani material. Poznavanje postopka tiska in uporaba formata, ki najbolje izkoristi celotno polo, je tu ključnega pomena. Centimeter prevelik format lahko pomeni 25 % večjo količino porabljenega materiala (zelo dobrodošlo je prisluhniti tiskarju).

Že ustrezno izbrani črkopis lahko obseg publikacije precej zmanjša. Matthew Carter je vedel kako. S tem ne trdim, da moramo oblikovalci ignorirati eno osnovnih kompozicijskih sredstev, imenovano belina – pravzaprav je belina zelo dobrodošla, ker zmanjšuje količino barve, porabljene v tisku in s tem olajšuje razbarvanje (proces v recikliranju papirja).

Papir
Kateri papir? 1. Reciklirani papir s 100-odstotnim deležem papirja iz uporabnikovega odpadka (PCW, post-consumer waste), beljen brez uporabe klora (TCF, totally chlorine free) s FSC certifikatom (zagotavlja ustrezno gojenje dreves), proizveden z energijo iz obnovljivih virov (veter, voda, biomasa), 2. Brezlesni papir iz alternativnih, lahko obnovljivih virov (bombaž, konoplja, kenaf). To sta najsprejemljivejši možnosti.

Pojem reciklirani papir je zelo širok – da dobi ta naziv, mora papir imeti najmanj 50% delež odpadka (ki ni nujno uporabnikov, torej iz smetnjaka za reciklirani papir), pomemben podatek je čim višji delež PCW, ki izkazuje pravi reciklirani papir. S proizvodnjo 1 tone recikliranega papirja v primerjavi s svežim papirjem privarčujemo 30.000 litrov vode, 3000-4000 kWh električne energije in 95 % onesnaženja zraka. Prihranke si lahko izračunate sami.



Klor je eden strupenejših kemikalij, ki jo človek uporablja v svojem življenju, še najrajši pa se z njim igra v beljenju papirja, zato se izogibajmo tovrstnim izdelkom (praktično vsi cenejši papirji) in uporabljajmo papir, beljen na druge (dražje) načine (ECF, PCF, TCF). Premazni papirji in njihova plastifikacija močno otežujejo proces recikliranja, zato se jim izogibajmo.

Barvila
Barvila so v večini primerov na mineralni osnovi, iz težkih kovin ali naftnih derivatov. Njihova alternativa so barve na sojini in rastlinski osnovi (obvezna v prehrambeni industriji). Metalik in fluorescentna barvila nastajajo na osnovi težkih kovin (baker, barij, cink) in pomenijo veliko obremenitev za človeški organizem in seveda okolje. Če se le da, se jim izogibajmo. Seznam ''varnih'' pantone barv lahko najdete na spletni strani Re-nourish.

Proces izdelave izdelka
Mora izdelek biti natisnjen v ofsetni tehniki? Za manjše naklade je primernejši digitalni tisk, ki proizvede manj odpadka in za delovanje porabi manj energije. Priprava filmov je zastarel in za okolje obremenjujoč proces, ker uporablja veliko količino kemikalij, ki se jim izognemo pri pripravi s tehniko computer to plate. Odveč je povedati, da vsaka barva v tisku manj pomeni prihranek pri energiji (in ceni).

Nadaljnje branje
- Neprofitni vodič po "zelenem" tisku
- Re-nourish, naravi prijazno oblikovanje
- Še nekaj več o naravi prijaznem oblikovanju
- Victor Papanek: Design for the real world
- AIGA Print design and environmental responsibility
- Massive Change
- World Changing
- Neprijetna resnica

Zaključek
Podal sem nekaj izhodišč za naravi prijaznejše grafično oblikovanje, upam da se bo sestavek kmalu razširil in v čim večji meri pričel udejanjati. Okoljska in družbena odgovornost naj ne bosta le izraza v retoriki podjetniškega odnosa z javnostmi, naj se udejanita. Tudi oblikovalci smo lahko zgled. Pot je še dolga, zato le zavihajmo rokave.

Mislim, berem - dizajniram, stagniram

Jernej Stritar

"Oglaševalske agencije trdijo, da ponujajo tudi usluge s področja oblikovanja, vendar so te kvalitetno bistveno slabše od profesionalnih grafično-oblikovalskih agencij. Nekatere oglaševalske agencije sodelujejo z grafičnimi oblikovalci, kar je dobro, ampak žal to ni pravilo. Če nekdo trdi, da je strokovnjak za vse, z njim najbrž nekaj ni v redu, zato se je treba izogibati takšnim ponudbam." Gert Dumbar, Delo, 16.08.2004

Pa se zgodilo! Delo je prenovilo svojo najelitnejšo edicijo- Sobotno prilogo. Zadnja večja oblikovna prenova v tej hiši se je zgodila septembra 2005, ko je Delo izšlo v novi obliki, ki sta jo zasnovala tedanji likovni urednik Dela Ranko Novak in tipograf Ermin Međedović. Delo je bilo tedaj prvi slovenski časopis z lastno tipografijo. Tedanji dogodki so vlivali upanje vsem, ki si želimo, da bi slovenska kultura vidnih sporočil dohitela tisti del sveta, ki nam je običajno za vzor. Sobotna priloga sicer ni doživela radikalnih sprememb; prevzela je Delov črkopis, zamenjan pa je bil tudi logotip. Potem se je zgodilo marsikaj-zamenjali so se lastniki in uredniki, po Delovih hodnikih je magično dišalo po kakšnem južnoameriškem puču. Slednje za samo oblikovanje vidnih komunikacij ne bi bilo pomembno, če nova uprava s seboj ne bi prinesla retardiranega pogleda na tiste zadeve, ki jim ponavadi rečemo vizualna identiteta. Navajeni smo, da v naši domovini (kjer je deficit zdrave konkurence nekaj povsem običajnega) srečamo managerje, ki jim je grafično oblikovanje prej strošek kot naložba. Managerje, ki samo čakajo na servisno službo, ki jim bo v paketu prodala vse od zakupa medijskega prostora, bogato zakusko, modno revijo, slikanje s severnim medvedom, za povrh pa še kakšno (beri gratis) oblikovalsko storitev.

Likovna interpretacija
Pod oblikovalsko storitev nove podobe Sobotne priloge Dela se je podpisala oglaševalska agencija Arih. Ne bom se spuščal v všečnost nove oblike, prav tako bom zanemaril očitne tendence sledenju novih modnih krikov v žurnalističnem oblikovanju. Zares pomembno pa je vprašanje, če je avtor ustrezno likovno interpretiral koncept Sobotne priloge, oziroma drugače: ali sta oblika in vsebina del homogene komunikacijske tvorbe, ki sporoča nedvoumno sporočilo, ki pravi, da imamo pred sabo izdelek, ki je nagovarja zahtevnejši, bolj izobražen segment bralcev. Nadejam se, da lahko edino primerjalna analiza prejšnje Sobotne priloge, avtorja, Ranka Novaka in zdajšnje, odgovori na vprašanje ustreznosti nagovora in nekoliko spomni na odgovorno delovanje pri celo tako nepomembnih opravilih kot je grafično oblikovanje. Poenostavljeno bi lahko rekli, da ima časopisna hiša Delo dva konceptualno popolnoma nasprotna izdelka: prve so Slovenske Novice, druga pa Sobotna priloga. Likovna interpretacija obeh izdelkov sledi ideji, ki bo časopis prodala ciljni publiki. Slovenske Novice so rumeni tabloid- tukaj naslovi kričijo, prav tako barve, fotografije so eksplicitne tukaj ni prostora za abstrakcijo, beline ter subtilne pristope. Rumeni tabloid je množičen izdelek, kulturna priloga pa, če hočete, butični. Nasilno in brezumno preoblačenje slednjega v rumeno podobo je absurd, ki ne pomeni večje naklade, temveč izraz neznanja.
Likovni elementi v časopisu niso ambientalnega značaja, njihov pomen ni formalističen temveč funkcionalen- imajo močno sporočilno vlogo s katero vnašajo razlikovalnost med posameznimi sporočilnimi elementi teksta. Ena od značilnosti, ki ponavadi loči profesionalnega oblikovalca od tistega, ki se s to dejavnostjo ukvarja bolj ali manj poljudno, je ta, da ima slednji neverjetno potrebo eno in isto stvar povedati večkrat; če želi določenem elementu dodati razlikovalen pomen od ostalih bo to storil z velikostjo, barvo in še s kakšnim posegom ne zavedajoč se, da bi bil popolnoma dovolj le ena od omenjenih intervencij. S takšnim načinom v jasno komunikacijo vnaša nepotrebne šume. Zakaj bi imeli na naslovnici samo en logotip Dela, če imamo lahko dva.


Logotip nove Sobotne priloge je vsaj trikrat večji od prejšnjega, če bi bila Sobotna priloga tiste vrste časopis, ki iz trafik kriči senzacionalne naslove, bi bil takšen poseg razumljv, dvomim pa da bo povečanje logotipa kaj prida pripomoglo k večji prepoznavnosti časopisa.


Ena od tipično oblikovanih strani je Portret tedna, ki je ponavadi na tretji strani Sobotne priloge. Vsaka oblikovna prenova je, vsaj sam mislim tako, rezultat poglobljene analize prejšnjega stanja in soočenje z novimi rešitvami v vprašanju ali novo res presega staro. Na tretji strani Sobotne priloge prenovitelji niso znali ohraniti preproste ter jasne oblikovne forme, ki zgolj s poudarjanjem osnovnih tipografskih elementov vizualizira sporočilo članka. Tisto, kar je posebno pomembno pri kompoziciji preloma Ranka Novaka je izjemen občutek za dialog med belino strani ter tekstovnim in slikovnim delom - to je gotovo nekaj kar lahko pogrešamo pri novi obliki Sobotne priloge.


Koliko je Sobotna priloga pridobila z novo obliko je vidno iz primera članka na dveh straneh, oziroma intervjuja, kjer sem že začel verjeti, da je nepotrebno podvajanje elementov mogoče namerna intervencija oblikovalca doseči nekaj... kar koli že. Primerjava članka stare Sobotne priloge in nove jasno kaže na to, da so se se prenovitelji odpovedali sicer enostavnemu, vendar striktnemu prelomu v korist krašenja, velikih naslovov in nepotrebne kolorizacije.




Profil bralca Sobotne priloge najbrž kvalitete ne išče v izrazih krašenja ter formalizma, še manj v overdesignu. Zanimivo podvajanje, ki sem ga opazil v novem prelomu Sobotne priloge je na nivoju poudarkov, ki jih prejšnja oblika razumela kot preprosto, modro obarvano kurzivo. V prenovljenem časopisu najdemo dva pristopa: prvi je poudarek s povečanima navednicama, drugi pa poudarek v oglatem oklepaju. Zakaj je tako, ve le avtor sam.


Na koncu koncev...
Dejansko kvaliteto nove Sobotne priloge bodo presodili bralci sami. Po mojem mnenju je bil pri oblikovni prenovi storjen korak nazaj. Morda se motim. Zagotovo pa vem, da je opaziti nazadovanje kvalitete vizualnih komunikacij v novi slovenski realnosti. To je realnost, v kateri niso pomembni kvalitetni rezultati, temveč dogovori med partijo golfa. Realnost, ki ne razume, da oglaševalske agencije res ne znajo vsega na svetu.

Odzivi stroke na razpis za nove slovenske simbole

Dmagazin

5. 8. 2006 je Fundacija Brumen objavila apel za premislek o postopku izbire osnovnih elementov podobe Slovenije. Konec avgusta je Društvo oblikovalcev Slovenije ponudilo Uradu vlade za informiranje pomoč pri odpravljanju napak natečaja. Vlada in njeni predstavniki so oba poziva ignorirali.

Po razglasitvi rezultatov je Art Directors Club predlagal Uradu vlade za informiranje razveljavitev natečaja zaradi formalnih, vsebinskih in proceduralnih razlogov.

Društvo oblikovalcev Slovenije organizira okroglo mizo, ki bo v petek, 1. decembra ob 11. uri v Konferenčni dvorani ljubljanskega Mestnega Muzeja.

Čutenje in razumevanje

Robert Ilovar

Slovenija je dobila nov znak in slogan, ki sta bila predstavljena na tiskovni konferenci vlade 10. novembra 2006. Pred štirimi leti je država iskala zastavo in grb, ki bi pomagala pri njeni identifikaciji in diferenciaciji v svetu. Takrat je bilo eno glavnih izhodišč to, da so slovenski nacionalni simboli, ki so bili narejeni takorekoč čez noč tik pred osamosvojitvijo, preveč podobni simbolom Rusije in Slovaške. Posebej problematična naj bi bila Slovaška, ker ima poleg tega še zelo podobno ime. Splošna javnost se je takoj strinjala z Jelinčičevo izjavo o “ovoju za čokolado” in pri tem je ostalo.

Že samo kratka primerjalna analiza osnovnih pojavnostnih elementov Slovaške in Slovenije, ki ne pobere več kot 15 minut, pokaže, da te iste analize razpisovalec (Urad vlade za informiranje) ni opravil, komisija pa s potrebnimi podatki ni bila seznanjena.

Opozorila strokovne javnosti, da se natečaja za znak in slogan ne moreta razpisati ločeno, je razpisovalec ignoriral. Posledica tega je, da imamo znak, sicer likovno korekten, ki bolje funkcionira s sloganom neke druge države.

Če želimo čutiti, se ne bi smeli braniti česa tudi razumeti.

ENGAGE – oblikovanje za čustva

dr. Norbert Jaušovec

Vsakodnevna čustva v veliki meri odločajo o tem, kako se počutimo. Vplivajo na naše vedenje in izzovejo odločitve – tudi te, ki so sestavni del potrošniškega vedenja. Za industrijo oblikovanja postaja ocena čustvene vrednosti nekega izdelka vse pomembnejša. Potrošniki pričakujejo kakovostne izdelke z visoko stopnjo funkcionalnosti in uporabnosti, zato le ta ne igra več tako pomembne vloge pri izbiri. Od izdelka želimo več – pričakujemo zadovoljitev naših čustvenih potreb [3].

Oblikovalci večinoma le na intuitivni ravni skušajo izdelku vdihniti čustveno noto, ne da bi uporabili formalizirane metode. Ne zavedajo se, da obstajajo metode, ki bi lahko ta proces izboljšale. Namen skupine ENGAGE je, da to stanje spremeni na bolje. ENGAGE razpolaga z dobro razvito domačo stranjo – članstvo in registracija sta brezplačni (http://www.designandemotion.org/engage/ ). Financira se s sredstvi Šestega evropskega okvirnega programa. V njem sodeluje 21 organizacij iz 9 evropskih držav: Instituto de Biomecánica de Valencia, University of Leeds, University of Palermo, Technische Universiteit Delft, Lund University, Linkoping University, Chalmers University, Univerza v Mariboru, Loughborough University Packforsk, Fraunhofer-Technologie-Entwicklungsgruppe TEG, Interactive Institute, Volvo, Factory Design, Electrolux, Permas, Hergar, Proctor & Gamble, METU, Gradient , Philips in Design & Emotion Society.

ENGAGE ima veliko ciljev, vendar je osnovni, razviti klasifikacijsko lestvico, ki bo omogočila razporejanje različnih orodij in metod za oblikovanje za čustva. Spodaj je podanih nekaj primerov orodij, ki so jih posredovali člani ENGAGE. Na domači strani se nahaja še več podobnih in tam lahko tudi ne-člani in bodoči člani posredujejo svoja orodja v oceno in objavo.


PrEmo – Pieter Desmet, Technische Universiteit Delft

Čustva, ki jih izzove nek izdelek je težko meriti, ker so ponavadi šibka, prikrita in mešana (več istočasnih čustvenih odgovorov). PrEmo omogoča osebam, da čustva izrazijo neverbalno s pomočjo slik. Z izrazi obraza, telesa in govora je upodobljenih 14 čustev, ki so prikazana na sliki. Prednost metode je, da ni kulturno vezana, saj uporablja le slike, nadalje lahko z njo merimo tudi mešane občutke. Lahko se uporablja v začetni kot tudi končni fazi oblikovalskega procesa.

Metoda je bila uporabljena za oblikovanje avtomobilov (Mitsubishi, Daimler-Chrysler), embalaže za kekse (Bolletje), pisarniških stolov (Ahrent), mobilnih telefonov (KPN-Telecom), špagetov (Barilla) in številnih drugih.


Kn6 - Instituto de Biomecánica de Valencia

Kansei inženirstvo [4] je tehnika, ki omogoča prevajanje čustvenenega odnosa potrošnika do izdelka v elemente oblikovanja. (Beseda kansei izvira iz japonščine in pomeni psihološki občutek ali sliko izdelka.) Skuša se ugotoviti, kateri zaznavni elementi izdelka so ti, ki bistveno določajo posameznikov odnos do njega. Naslednji korak je nato oblikovati izdelek, ki bo vseboval te pozitivne karakteristike. Problem metode je, da je dokaj kompleksna in je le težko njene elemente prevesti v jezik oblikovalcev. Težko razumemo vzročno posledične odnose med oblikovalskimi elementi in značilnostmi izdelka. Kn6 je metoda, ki ta proces olajša. Sestavljajo jo različni računalniško podprti moduli, ki omogočajo prenos podatkov dobljenih s Kansei inženirsko metodo. Omogočajo zbiranje in obdelavo podatkov. Trenutno to tehniko uporablja francoska, španska in angleška obutvena industrija.


Uporabnikova karta (UCC), Lena Sperling, Lund University, Sweden

Industrijski oblikovalci imajo večinoma težave komunicirati z uporabniki. UCC metoda olajša naravno in enostavno opredeljevanje lastnosti izdelka. Rezultati so predstavljeni na način, ki ga industrija razume. UCC ima obliko topografske karte z označenimi stranmi neba – dvema črtama, ki se križata in karto razdelita v 4 sektorje. Sektorji imajo oznake s pridevniki in asociacijami. Jugo-zahodni sektor predstavlja negativno kombinacijo (obstoječih) lastnosti, medtem ko severo-vzhodni sektor ponazarja pozitivne in želene značilnosti. Smeri so ocenjene na osnovi lestvice zadovoljstva, ki se uporablja v avtomobilski industriji. Od osebe se zahteva, da v posamezne sektorje razporedi več izdelkov glede na svoje izkušnje. Svoje odločitve mora verbalizirati. Metodo je moč uporabiti v začetni fazi oblikovanja, kot tudi za evaluacijo izdelka. Metoda je bila uporabljena v študiji švedskih šoferjev tovornjakov in taksijev za izbiro materialov avtomobilskih notranjosti. V tej raziskavi so bili sektorji označeni kot bolj profesionalni/manj profesionalni in bolj naravni/bolj sintetični. Poleg tega sta bili podani dve referenčni točki za obstoječi in sanjski tovornjak.


Piktogrami za oblikovanje zvokov, Elif Özcan, Technische Universiteit Delft

Oblikovalcem zvoka primanjkuje orodje, s pomočjo katerega bi lahko ustvarili zvok za nek izdelek. Obstoječa orodja za obdelavo zvoka omogočajo le da urejamo že posneti zvok, ne dopuščajo pa ustvarjanje zvoka. Novo orodje to omogoča, saj razpolaga z zbirko zvokov, ki ponazarjajo vsakodnevne šume in zvoke (npr. stikala, gospodinjske stroje itd.). Vsi zvoki v knjižnici so hierarhično razporejeni in vsak je ponazorjen s sliko, kar poenostavlja ustvarjanje ustreznega zvoka za izdelek. Slike ponazarjajo različne značilnosti zvoka kot: izvor, dejavnost, material. Samo orodje je še v fazi preverjanja.

Vsa orodja so trenutno v fazi analize. Namen le te je ugotoviti stanje na področju metod in orodij oblikovanja za čustva, določiti vrzeli in ustreznost orodij ter izdelati smernice nadaljnjega raziskovanja.


Viri:
[1] Desmet, P.M.A. (2003). Measuring emotion; development and application of an instrument to measure emotional responses to products. V : M.A. Blythe, A.F. Monk, K. Overbeeke, & P.C. Wright (Eds.), Funology: from usability to enjoyment (str. 111-123). Dordrecht: Kluwer Academic Publishers.
[2] Desmet, P.M.A., Hekkert, P., Jacobs, J.J. (2000). When a car makes you smile: Development and application of an instrument to measure product emotions. V: Hoch and R.J. Meyer (Eds.), Advances in Consumer Research, 27, (str. 111-117).
[3] Jordan, P W (2000). Designing pleasurable Products, Taylor and Francis, London
[4] Nagamachi, M (1995). The Story of Kensai Engineering. Kaibundo Publishing, Tokyo.

Prof. dr. Norbert Jaušovec je redni profesor na Univerzi v Mariboru.

Primerjava natečajev za izbiro novih elementov promocije držav - Češka

Matjaž Čuk

Priprava novega logotipa in slogana Republike Slovenije se je izkazala za oreh s precej trdo lupino in je v strokovni javnosti dvignila precej prahu. Po (tudi ne tako) temeljitem pregledu samega razpisa je moč opaziti množico pomanjkljivosti, na katere pa naročnik, Urad vlade za informiranje, ni reagiral. Kot zanimivost v nadaljevanju predstavljam primerjavo med natečajema za izbor državnih logotipov Češke republike (v nadaljevanju CZ), potekal je lansko leto, in Slovenije (SI).


Naloga

CZ– Priprava logotipa Češke republike na podlagi dolgoročnega koncepta gradnje enotne predstavitve Češke republike v tujini

SI– Javno naročilo male vrednosti, ki se izvede kot anonimni javni natečaj za oblikovanje novega logotipa in slogana Slovenije


Cilj

CZ– ''Izgraditi podobo Češke republike kot napredne demokratične države z bogato in izvirno kulturo in identiteto, kot varnega in zanesljivega partnerja v poslovnih odnosih, mednarodnih organizacijah in varnostnih strukturah in diplomaciji, ki si zasluži pozornost in interes ljudi iz drugih držav''*.

SI– ''V tujini Slovenijo večkrat zamenjujejo s kako drugo državo, je ne prepoznavajo ali pa jo napačno umeščajo. Slovenija v svetu nima izdelane podobe in žal vse prepogosto drži, da neprepoznavnost pomeni tudi nepriljubljenost. Zato Slovenija potrebuje nov logotip in slogan, ki bosta povečala njeno prepoznavnost. Slovenija potrebuje jasno in kratko »sporočilo«, ki bo v bodoče, seveda ob ustreznem oglaševanju in dosledni uporabi na vseh ravneh javnega življenja, zmoglo pri posameznikih po svetu zbuditi prvo in pravo asociacijo na Slovenijo''**.


Komisija

CZ– sestava: 2 predstavnika vlade, 2 profesorja oblikovanja, 1 profesor arhitekture, 1 oblikovalec, 1 likovni umetnik, 1 režiser;
Komisija je bila predstavljena z življenjepisom ob objavi natečaja.

SI– sestava: 6 predstavnikov vlade, 1 grafična oblikovalka, 1 etnolog, 2 podjetnika;
Strokovna komisija je bila objavljena po zaključku razpisa, brez predstavitve.


Smernice za oblikovanje

CZ– dobro pripravljene strateški koncept, smernice za oblikovanje, utemeljena kritična analiza in primerjava z drugimi evropskimi državami, definirana ciljna skupina

SI– brez koncepta, brez analize, brez primerjave z drugimi državami, brez definirane ciljne skupine, dobro predstavljene tehnične zahteve pri oddaji, praktično edina omejitev je uporaba nacionalnih barv


Ciljna skupina

CZ– Primarna skupina so Evropejci – turisti in poslovneži, ljudje z večjo verjetnostjo vzpostavitve pozitivnih vezi na podlagi znanja, izkušenj, poslovnih aktivnosti, kulture in drugih dejavnosti. Sekundarna skupina so ljudje iz vsega sveta.

SI– Ciljna skupina ni definirana.


Kriteriji za izbiro

CZ– Ključne značilnosti: modernost, emocionalnost, duhovitost, iznajdljivost, usklajenost med moderno preteklostjo in edinstveno tradicijo, zgodovinskimi koreninami, ravnotežje med Vzhodom in Zahodom, brez ekstremov v socialnem življenju in podeželju.
Vrednote: kreativnost, visoka raven kulturnega razvoja, gostoljubnost in sodelovanje (prijazni in iznajdljivi ljudje s smislom za humor in samoironijo)
Sporočilo ciljni skupini: vse je v ravnovesju, preudarna izbira (za potovanja, investicije, raziskovanja itd.)
Uporaba logotipa: oglaševanje (TV oglasi, novice, plakati), spletne strani in spletne aplikacije, promocijski materiali (brošure, letaki), direktni marketing, razstave, sejmi, darila in promocijski materiali

SI– Kriteriji za izbiro: lahka prepoznavnost (izraznost) vsebinskih izhodišč, lahka prepoznavnost in nezamenljivost logotipa, likovna čistost in originalnost, vsestranska uporabnost in aplikativnost, enostavna zapomnljivost logotipa
Uporaba logotipa: poslovne tiskovine, publikacije, promocijski materiali; vektorska oblika


Izbiranje

CZ– Izbira je dvodelna; razpis objavljen 15. 8. 2005, rok oddaje predlogov 30. 9. 2005 (60 dni); po prvem krogu so v oktobru izbrali 5 predlogov, ki so jih avtorji dopolnili, dodelali in v decembru ustno predstavili komisiji. Izbrana rešitev je bila objavljena 31. 12. 2005.

SI– Razpis je bil objavljen 5. 7. 2006, rok oddaje predlogov je bil 5. 9. 2006 (90 dni), objava izbrane rešitve bo v 30 dneh po koncu razpisa, naročnik bo podpisal pogodbo z avtorjem zmagovalne rešitve.


Nagrade

CZ– 50.000 CZK (=420.000 SIT) za zmagovalni logotip (brez dodatnih obveznosti), avtor izbrane rešitve ima nato dve možnosti:
- 350.000 CZK (=2.940.000 SIT) za odkup materialnih avtorskih pravic (avtor zmagovalnega logotipa ima pravico izbire izvajalca/oblikovalca celostne grafične podobe) ali
- 1.400.000 CZK (=11.760.000 SIT) za izpeljavo logotipa in pripravo priročnika celostne grafične podobe

SI– Avtor prvonagrajene rešitve prejme 700.000 SIT brez DDV za zmagovalni logotip, ta znesek vključuje odkup materialnih avtorskih pravic. Polovico zneska (350.000 SIT) avtor dobi v 30 dneh po podpisu pogodbe, drugo polovico pa šele po izvedenem priročniku celostne grafične podobe, pri katerem je obvezan sodelovati, ne glede na izbranega izvajalca celostne grafične podobe. Naročnik bo objavil novo naročilo za izvajalca celostne grafične podobe, na katerega se lahko prijavi tudi avtor zmagovalnega logotipa.


Rezultat

CZ– Sodelovalo je 190 avtorjev, od tega 9 iz tujine, ki so skupaj pripravili 415 predlogov, v finalni izbor se je uvrstilo 5 predlogov iz 4 uveljavljenih oblikovalskih skupin. Izbrana rešitev je predstavljena tule.


SI– Na razpis je prispelo 25o predlogov, na razpis se ni prijavila večina slovenske strokovne javnosti. Izbrana rešitev še ni predstavljena. Komisija ima pravico, da ne izbere zmagovalne rešitve.


Besedilo razpisa

* Logotip Češke republike

** Logotip in slogan Republike Slovenije in Priloga


Končam naj še s citatom Prof. Zdeněka Zieglerja, člana komisije za izbor logotipa Češke republike:

"A lot of people believe that a logo is just some sort of picture."

Natečaj za oblikovanje rojstnodnevnega logotipa EU

Matjaž Čuk

Vzorno pripravljen natečaj, ki cilja izključno na študente oblikovanja, s posvečeno spletno stranjo, smernicami in zahtevami, komisijo, sestavljeno iz uglednih imen oblikovalske sfere in dvakrat višjo prvo nagrado kot aktualni razpis za oblikovanje novega logotipa Slovenije.

Če upoštevamo, da je ta natečaj po namenu neprimerno nižje po vrednostni lestvici (enakovreden, recimo, logotipu ob 15. obletnici osamosvojitve, ki ga Slovenija sploh ni uporabila), je še vedno svetlobna leta pred slovenskim razpisom. Slovenski razpis cilja na celotno oblikovalsko stroko, profesionalce torej, po možnosti svetovnega merila, a vendar pogrne na osnovnem nivoju komunikacije.

Za razliko od slovenskega, razpis za novi logotip ob petdesetletnici Evropske unije leta 2007 dokazuje, da Evropska unija veliko bolj ceni svojo mlado oblikovalsko silo, kot Slovenija svoje oblikovalske profesionalce.

Praktično gledano je simbol, ki se bo eno leto uporabljal v državah EU kot figurica na torti, pomembnejši od simbola, ki ga bo mala državica uporabljala kot svoj podpis v komunikaciji s celotnim svetom v prihodnjih desetletjih.

Čas je, da premislimo, kdo sploh smo—(kisla) borovnica v torti ali porcelanasti krožnik, na katerem bo torta postrežena.

Natečaj za oblikovanje novega logotipa in slogana Slovenije

Vasja Urh

Razpis

Spiekermann in nogomet

Matjaž Čuk

>> Članek <<

Zgodil se je zanimiv intervju z Erikom Spiekermannom, v katerem nekajkrat omeni Mikija kot naročnika podobe nogometnega prvenstva. Članek zelo dobro pade v kontekst minulih debat na tem blogu, sploh zaradi dejstva, da se je problem pojavil v oblikovalsko mnogo bolj utemeljeni deželi, Nemčiji. Poleg tega govori še o nacionalni zavesti, katere konkretnejša debata se bo znova zgodila ob objavi načrtovanega natečaja za prenovo turističnih simbolov naše mini vseznalne deželice.

''I want to go away and hide and pretend I'm a brain surgeon or something.''
- E. Spiekermann

Dvajseto leto oblikovanja

Jernej Stritar

Čeprav je bil tale tekst sprva bolj "interne" narave, se pridružujem Ilovarju in objavljam svoj prispevek ob obletnici ALU. Ali bo skromni pljunek v morje nekoliko dvignil gladino dialoga je pa seveda drugo vprašanje.

„We must infuse matter with spirit.“
Gudmundur Oddur Magnuson

Pred dvajsetimi leti je skupina oblikovalcev naredila prvo potezo v smeri profesionalizacije oblikovalskega poklica in ustanovila Oddelek za oblikovanje na ALU. Verjetno je bil že tedaj temeljni vzgib vprašanje distinkcije med profesionalnim in amaterskim. Zdi se, da je študij na to vprašanje odgovoril le delno: kajti, navsezadnje, kdo je pravzaprav profesionalec – tisti, ki je diplomiral ali tisti katerega delo bi lahko imenovali kvalitetno. Vprašanje kvalitete pa je povezano z vprašanjem kritike, oziroma kriterijev. Mnoštvo oglaševalskih festivalov je oblikovanje prepustilo na milost in nemilost presojam, ki so v večini ustrezala kriterijem oglaševalske stroke, v javnosti pa se je ustvarjal vtis, da je oblikovanje pravzaprav nekakšna servisna služba oglaševalskih agencij.

Deprofesionalizacija oblikovanja pa gre očitno tudi v določene skrajnosti. Osebni računalniki in (pri nas) lahko dostopna profesionalna programska oprema sta porodila nekritičen občutek slehernika, da je usposobljen opravljati oblikovalski poklic, dovolj je le PC in kakšen Freehand ali še raje Coreldraw. Problematična ni tendenca ustvarjati dizajn, problematičen je odnos okolja, ki ni sposobno ločevati profesionalnega izdelka od neprofesionalnega. Odsotnost kriterijev je seveda razumljiva; stroka, ki v lastnem kulturnem okolju ni razvila kritične misli, pri tem pa mislim v prvi vrsti strokovne tekste, ki bi vzpostavili kvaliteten dizkurz na področju oblikovanja, se pač ne sme pritoževati nad nekritično javnostjo. Popularizacija oblikovanja sledi paradigmi všečnega, namesto kvalitetnega. Nedavno sem v reviji Print zasledil članek1, ki opeva napore podjetja Mit media lab, ki naj bi razvijalo nekakšen nizkoproračunski program s katerim bi uporabnik (ki ni oblikovalec) kreiral, recimo, celostno grafično podobo po svoji meri. Avtorica članka je navdušena, seveda nas pomiri, da bo gospodarstvo v prihodnosti nemara še kdaj potrebovalo kakšnega profesionalnega oblikovalca.

Kadarkoli razmišljam o oblikovanju, hote ali nehote razmišljam o umetnosti. Iz historičnega vidika vrednotenja umetnosti je razlika med oblikovanjem in umetniškim ustvarjanjem jasna. Umetnik ustvarja predvsem iz lastne, samozadostne intencije, medtem, ko je delovanje oblikovalca usmerjeno v reševanje konkretnih problemov naročnika. Ne nameravam se podajati v brezmejna brezna teorije likovne umetnosti, prav tako ne želim prodajati majavih prerokb o pomenu sodobnega umetnika za naš čas, a vendarle se zdi, da je zdaj nekoliko težje opredeliti umetnost ter umetnika kot je bilo to mogoče, naprimer, v moderni. Oblikovanje je na določenih področijh angažiranosti, če že ne umetnost, pa vsaj njen bližnji sorodnik; razstavo2 Eduarda Čehovina na Metropolisovih billboadih bi lahko razumeli kot umetnost, zlasti zato, ker ni jasna vloga naročnika, če sploh obstaja. Da pri Čehovinu ne gre za sodobno umetnost nemara priča prestižna nagrada Type Directors Cluba ali pa kar oblikovalčeva opredelitev lastnega dela: „Ustvarjalna polja se danes prepletajo, niso enovita ali enoznačna. Nikoli se posebej ne ukvarjam z vprašanji, ali se ‚grem‘ umetnost. Projekt si zamislim, potem sem zadovoljen, če ga lahko izpeljem tako, kot sem načrtoval. To je vsa umetnost.“3Umetnik naj bi bil pri ustvarjanju suveren, samozadosten- vpet v lastno mavrico angelov in demonov. Ob tem pa bi se – ne glede na to, kako paradoksalno nemara deluje to v liberalističnem gospodarstvu – izkazal od dobičkonosne drže popolnoma neodvisen subjekt. Ali danes sploh obstaja takšen umetnik?
Verjetno je vsak oblikovalec (tako kot umetnik) na samem začetku ustvarjanja dojemal svoje delo predvsem kot intimno izkušnjo lastnega izražanja; izkušnjo s katero ni imel namena očarati zunanji svet, izkušnjo, ki mu je odpirala vrata v podobe, ki jih je tkala domišljija. Vendar ta čas nedolžnosti prej kot slej mine: v trenutku, ko spoznaš naročnika, spoznaš dvom v lastno delo, konkurenco, pričneš se spraševati kaj pravzaprav počneš in seveda na kakšen način. Vso bivanje je nekje med lastnim mavričnim vrtom osebne izkušnje in svinčenim nebom pred bitko. V prekipevajočem morju informacij in podob vlada boj za pozornost, opažen pa je tisti, katerega delo izraža pomensko bogato sporočilo, inteligentni humor ali (in) genialne formalistične invencije. Pritisk na oblikovalce, da ustvarjajo inovativne ter izrazito avtorske projekte je močnejši kot kadarkoli v kratki zgodovini oblikovanja. Vsak avtor, ki želi biti konkurenčen se prej ko slej vpraša kaj je avantgarda?

Po vsej verjetnosti pričakuje preveč tisti, ki upa, da bo pričujoči tekst odgovoril na to vprašanje- največ kar je za pričakovati so fragmenti avtorjevih vtisov, ki pa so, za analitičen tekst silno nehvaležno - subjektivni. Vprašanje je seveda, če avantgardizem v oblikovanju pomeni isto kot v umetnosti in predvsem, če se strinjamo, da je oblikovanje v prvi vrsti pridobitniška dejavnost. Ali ustvarjanje, ki ga lahko razumemo kot avantgardo nudi tisto čemur gospodarstveniki pravijo dober donos ter ali je edina avtorjeva nagrada zgolj osebna potešitev ter (morebitna) posthumna slava? Mar je zadostno, da neko delo velja za avantgardno zgolj golo dejstvo, da ‚predstavlja nekaj do sedaj ne-videnega‘, čeprav vsi prav dobro vemo, da se je ob popularizaciji oblikovalskega poklica pojavilo mnoštvo podobnih ali celo enakih izdelkov ob katerih je celo plagiatorstvo vprašljivo. Eugene Ionescu je avantgardo opredelil: „... v smislu nasprotovanja in preloma. Medtem, ko večina pisateljev, dramatikov in mislecev meni, da pripada svojemu času, revolucionarni dramatik čuti, kako hodi proti toku časa, v katerem živi... Avantgardist je kot sovražnik v mestu, ki se ga je namenil uničiti, proti kateremu se upira; saj namreč, tako kot vsak sistem ali vlada, tudi ustaljeni oblikovni izraz lahko predstavlja obliko zatiranja. Avantgardist je nasprotnik obstoječega sistema.“4

Torej, če obstaja avantgarda, verjetno obstaja tudi nekakšen ‚ustaljeni oblikovni izraz‘, vešečen množicam, kar pa po vsej verjetnosti pomeni dobičkonosnost. Ali iluzija spopada med temnim imperijem kapitala ter svobodomiselnim svetom zdrži zdravo -razumsko presojo ustvarjanja. Gre torej za boj med konformnim oblikovanjem, ki s preiskušenimi kompozicijskimi, tipografskimi ali fotografskimi prijemi streže gospodarstvu ali lažno avantgardni MTV-jevski pop-dizajn- tako primeren v marketingu (ki išče mlajšo publiko), na eni strani ter pravim avantgardizmom na drugi. Toda, ali takšna črno-bela definicija, na katero bi bila ponosna tako Lucas kot Bush, sploh izraža dejansko polarizacijo na trgu oblikovnih praks? Je potemtakem avantgarda potisnjena nekam v podzemlje, gverilo antiglobalističnega boja ali morda osamljenih grafitarskih izlivov? Je avantgardno ustvarjanje rezervirano zgolj na ozek krog konzumantov umetnosti, ki jih uporabnost izdelka pravzaprav ne zanima? Vendar je bil čas moderne na nek način drugačen: na eni strani so oblikovalci kreirali korporativne sisteme celostnih podob, medtem pa je nekje na robu vzklila alternativa, kot recimo, leta 1977 ovitek za ploščo Sex Pistols God Save the Queen, oblikovalca Jamie Reida. Ta, za sedanjo realnost, surov anarhistični stil ni zajel zgolj frustrirano jezo sodobne mladinske kulture, temveč je nudil inspiracijo estetskim smernicam modernizma.5

Zdi se, da so poiskusi definiranja avantgarde v luči današnjih razmer radikalni vzgib laboratorijske osamitve nekega izraza avtentičnosti, morda celo želja imenovati nekaj čemur bi v lepljivem oglaševalskem jeziku rekli trendseterji.6 Vendar vseeno mislim, če moje skromno mnenje sploh kaj šteje, da je dandanes tisto kar vsaj malo spominja na (zgodovinsko) avantgardo predvsem drža avtorja, da ostane zvest samemu sebi in svojemu likovnemu izrazu. Da svojih idealov in prepričanj ne proda prvemu vulkanizerju in, predvsem, da si dovoli tisto malo naivne iluzije, da je to kar počne edinstveno.

Zanimiv in nekoliko tragičen je vsekakor znameniti časovni zamik s katerim je slovensko okolje dojemalo avangardo na podočju umetnosti. Posebej pomenljivi v tej smeri so slovenski impresionisti: „Na te umetnike so v umetnostnozgodovinski stroki ob vsem prizavanju kvalitete dolgo z obžalovanjem gledali tudi z izhodišč bolj ali manj razvidnega slovenskega kompleksa o t.i. zamudništvu, torej iz predstave o zapoznelem slovenskem sprejemanju v Evropi že presežene impresionistične smeri...“7 Zaostalost pri sprejemanju, v svetu, že preseženih praks je v provincionalni podobi Slovenije iz začetka 20. stoletja še nekako razumljiva, medtem, ko so simptomi takšnega ravnanja v dobi internetnih povezav in navsezadnje- pocenskih letalskih povezav, na meji absurdnega. Zdi se kot, da je slovenska družba pri dojemanju oblikovanja, ki je samostojni specializirani podsistem8, obstala na obmoderni ravni razvoja; oblikovalci se lahko dnevno srečujemo s potencialnimi naročniki iz gospodarstva, ki očitno razumejo oblikovanje kot nekaj kar ‚mora biti‘ zato, ker ima to sosednja firma ne pa kot način prevajanja osnovnih vizij ter poslanstev podjetja v vizualni jezik. Če je postmodernizem gibanje, ki je dokončno izničil ločnico med umetniško prakso ter vsakdanjim življenjem9, potem je toliko jasnejša vloga grafičnega in seveda industrijskega oblikovanja v sodobnem okolju vizualnega komuniciranja. Integracija umetnosti v vsakdanje življenje je pomenila vzpostavitev estetskih temeljev, ki so navsezadnje privedli do potrebe slehernika po oblikovanih izdelkih, kar pa je očitna spodbuda industriji, da dojame oblikovanje kot pomembno vejo razvoja in prodaje lastnih izdelkov.Če je razviti svet (h kateremu se tako radi prištevamo) že davno sprejel oblikovanje kot pomemben del identitetnega sistema države, gospodarstva in družbe- vizualna kultura pa je postala del kolektivne zavesti, Slovenci razumemo oblikovanje kot: v najslašem pomenu aranžerstvo v najboljšem pa avtohtoni umetniški izraz.

In če se vrnem k uvodnemu delu tega teksta: študij oblikovanja na ALU se v veliki meri zdi kot urjenje za osvojitev temeljne oblikovalske ‚obrti‘, ne pa čas za iskanje presežkov. Čas študija bi moral biti predvsem priložnost eksperimentirati, se poglobiti ter poiskati lastni avtorski izraz, ki je lahko dobra popotnica za trdi pristanek na realna tla ponudbe in povpraševanja. Če želi univerzitetni študij zgolj diplomante, ki bodo obvladali obrt, se zastavlja resno vprašanje: čemu pravzaprav sprejemni izpit? Mark Fox, profesor na kalifornijski College of the Arts San Francisco je na vprašanje kakšen naj bo študent oblikovanja odvrnil, da jih zanima nekdo, ki bo znal razširiti meje oblikovanja v razumevanju česa je oblikovanje zmožno.10

Verjamem, da je za nerazumevanje oblikovanja v slovenski družbi v veliki meri odgovorna prav ležernost edine izobraževalne institucije, ki ni znala vzpostaviti zadostne avtoritete pri vprašanju diskurza o oblikovalski stroki, kar pa danes pomeni vsaj medijsko prepoznavnost.

Menim, da se moramo oblikovalci zavedati trenutka v katerem živimo ter, da postanemo odgovorni do stroke, ki jo predstavljamo. Zlasti grafično oblilikovanje ima moč vpliva, kajti, če je sposobno zapeljati množice v nakup izdelka, ki ga pravzaprav nihče ne potrebuje, je najbrž sposobno mobilizirati posameznika, da začne razmišljati o pomembnih svetovnih problemih, ki zadevajo bodisi globalno segrevanje ozračja ali pa odpis dolgov najrevnejšim državam sveta. Na nas je, da premaknemo dojemanje slovenskega oblikovanja iz sfere ljubiteljstva v sfero profesionalizma. Edina ločnica med amaterjem in profesionalcem pa je kvaliteta. Zdi se, da mineva čas osamljenih borcev za boljši dizajn, globalna konkurenca je močna, projekti pa kličejo k povezovanju.

Oblikovanje je izraz komunikacije, ki pripoveduje pronicljivo zgodbo, katera ljudi navede, da razmišljajo, se smejejo- reagirajo. Čas impresionistov je minil.

Ljubljana, 27. 7. 2005

1 Ellen Lupton: “Going public”, Print, jan./feb. 2005, str. 28
2 Avtor je s tipografskim ter ilustrativnim pristopom vizualiziral Kosovelove pesmi
3 Jelka Šutej Adamič,”Vrtnar sramotnega plevela”:Sobotna priloga, 9.7.2005, str. 27
4 Aleš Debeljak, Na ruševinah modernosti, Ljubljana 1999, str. 161
5 Charlotte and Peter Fiell, Graphic Design for 21st Century, str. 29
6 Bljak!
7 Milček Komelj, Poteze, Ljubljana 1997, str. 9
8 Slavko Kurdija, Socialna postmodernizacija: pogoji oblikovanja novih družbenih identitet, Teorija in praksa, št. 5 1996, str. 79
9 Shulte-Sasse, Jochen, Modernity and Modernism, Postmodernity in Postmodernism, Mineapolis 1987, str. 7
10 Ellen Shapio, Design Schools 101, Print, marec/april 2004, str. 42

20 let sprememb

Robert Ilovar

Leto 1984 je bilo leto ustanovitve oddelka za oblikovanje na Akademiji za likovno umetnost Ljubljanske univerze. Isto leto v zgodovini grafičnega oblikovanja velja za revolucionarno, saj je Apple predstavil osebni računalnik Macintosh, ki je omogočil nove delovne procese za dostopno ceno, možnost za oblikovanje pa ščasoma prinesel takorekoč v vsak dom, oziroma na vsako pisalno mizo.
V zadnjih dvajsetih letih je prišlo do velikih sprememb v družbi. Še pred desetimi leti je bil računalnik grožnja “kvalitetnemu” oblikovanju[1], temelječemu na metodoloških principih Bauhausa in modernistični doktrini na eni strani in osebnim, umetniškim pristopom na drugi. Oddelek za oblikovanje je dobronamerno skušal izobraževati kritične posameznike, ki bi naš prostor bogatili s kvalitetnimi vidnimi sporočili, izobraževali naročnike o pomenu kvalitetnega oblikovanja ter dvigovali slovensko oblikovanje na svetovno raven. Na začetku 90. let se je formiralo veliko oglaševalskih agencij, izmed katerih jih je doberšen del začelo kot oblikovalski servis. Oglaševalske agencije in računalniško generirano “amatersko” oblikovanje sta bila med priznanimi Slovenskimi oblikovalci prepoznana kot glavna krivca za omajanje pozicije grafičnega oblikovanja v javnosti ter za poplavo slabo in hitro oblikovanih vidnih sporočil[2].
Vprašanje je, ali so res računalniki in oglaševalske agencije krive za stanje slovenskega oblikovanja ter kaj je razlog za nepovezanost oblikovalcev, razširjanje slabo oblikovanih del, pomanjkanje kritičnega diskurza ter nepoznavanje oblikovanja pri ključni javnosti.

Spremembe

“Tako kot glasba, gledališče in likovna umetnost, je tudi grafično oblikovanje manifestacija vrednot, skrbi in fantazij določenega časa in prostora. Čez čas postane kulturni artefakt, ki označuje določeno dobo.”[3]
Phillip B. Meggs

V zadnjih dveh destletjih so se dogajale nagle družbene, tehnološke in geopolitične spremembe, ki so močno vplivale na grafično oblikovanje, predvsem na področju nove tehnologije, formirale so se nove ključne javnosti, ki so jim vidna sporočila namenjena, spremenila pa se je tudi struktura (potencialnih) naročnikov.
Razvoj in dostopnost osebnih računalnikov sta omogočila liberalizacijo oblikovalskega procesa, ga poenostavila in naredila hitrejšega. Pojavil se je internet kot nov medij ter nove oblike komunikacije, kot so elektronska pošta, video konference, multimedijske predstavitve ter naknadno mobilne komunikacije z omogočenim prenosom in manipulacijo slike. Hkrati z razvojem tehnologije je nastala potreba po novi vrsti kadrov – oblikovalcih spletnih strani, programerjih, informacijskih arhitektih.
Z globalizacijo so se zabrisale nacionalne meje, naredile pa so se meje plemen – subkultur[4]. “Ni več homogenih množic in povprečnih kupcev”[5].
S spremembami v politiki in s prihodom tržnega gospodarstva se je spremenilo okolje potencialnih naročnikov grafičnega oblikovanja. To niso več v večji meri kulturne institucije, temveč zasebna podjetja[6]. Hkrati so se definirale nove potrebe, usmerjene predvsem v oglaševanje.

Posledice sprememb na Slovensko grafično oblikovanje

“Štiri noge dobro, dve nogi slabo”[7]
GeorgeOrwel

Bojazen, da bodo računalniki nižali kakovost grefičnega oblikovanja, se je v večji meri izkazala za pretirano. Računalnik je velika večina oblikovalcev posvojila kot orodje, tako kot svinčnik ali pero. Če so se sredi 90. let oblikovalci delili na prave brez in neprave z račualnikom, so se kasneje na prave z Applom in neprave z navadnim osebnim računalnikom. Kljub delitvam je postalo jasno, da se dobro ali slabše oblikovana sporočila lahko izvedejo ročno ali s pomočjo strojne in programske opreme, le da so na slednji način narejena hitreje. Idejni projekt pa je še vedno stvar miselnega procesa, ne glede na to, ali se miselni proces odvija ob računalniku, na plaži ali v oblikovalskem studiju. Z računalnikom je bil omogočen internet, ki je poseben medij, z lastnimi pravili in svojstveno obliko komuniciranja. Preprosto v elektronsko obliko prevedena sporočila iz papirja niso bila dovolj. Področje oblikovanja za elektronske medije je zahtevalo svoje metodologije, razvila se je nova smer v oblikovanju vidnih sporočil, ki se zna prilagajati novemu mediju in njegovemu tehnološkemu razvoju. Ker je bilo povpraševanje na trgu tako veliko, da ga “šolani” oblikovalci niso in ne bi mogli zadovoljiti, so se oblikovanja preprostejših internetnih strani lotevali ljubiteljski oblikovalci ali podjetniki sami, zahtevnejše rešitve pa so prišle v domeno novonastalih specializiranih studijev, ki so utegnili dnevno slediti novim trendom na tem hitro spreminjočem se področju. Proizvajalci in distributerji programske opreme so predvsem popoldanskim oblikovalcem vcepili lažen občutek, da nova programska oprema omogoča “boljše” oblikovanje. Če na internetu najnovejša programska podpora res omogoča nove pristope, pa (razen redkih izjem) ne vpliva na oblikovno kvaliteto tiskanih sporočil. Ideologija novega je ponekod pripeljala do absurdne situacije: če ne obvladaš programske opreme, nisi oblikovalec.
Denacionalizacija in prehod v tržno gospodarstvo sta omogočila porast zasebnih podjetij in novo delitev kapitala. Če se je v socializmu oblikovanje nanašalo predvsem na kulturo in državne organizacije, je ščasoma prešlo večinoma v oblikovanje za zasebne organizacije. Sprememba se je zgodila tudi na področju kulturnih ustanov – z manjšimi finančnimi sredstvi si le malo njih lahko privošči kulturne plakate, ki so bogatili naše okolje, pri večini pa se je izbrisala meja, ki ločuje komuniciranje kulturne ustanove od komuniciranja podjetja. Ne glede na to, koliko zasebnih podjetij je v Sloveniji nastalo od konca osemdesetih let, jih ima večina potrebo po identifikaciji v prostoru in po komuniciranju. Velik delež je manjših obrtnikov, ki ne potrebujejo ali pa si ne morejo privoščiti kvalitetnih vidnih sporočil. To je – z dostopnostjo tehnologije – omogočilo teren za “hitro in poceni” računalniško oblikovanje (ki pa ni a priori nekakovostno).
Tiste organizacije, ki so potrebovale več komuniciranja, kot so ga lahko ponudili oblikovalci, so se obrnili na oglaševalske agencije in oblikovalske studije, ki so postopoma prerasli v oglaševalske agencije, ki so lahko zagotavljali veliko produkcijo oglaševanja. Večina eminentnih imen oblikovanja se je od oglaševanja distancirala. Agencije so ponujale celotno storitev, od snovanja, izvedbe, do realizacije in zakupa medijskega prostora. Povezane in s podporo gospodarstva so bile dovolj močne, da so formirale Oglaševalsko zbornico, preko nje izdajale Marketing magazin, dobile svojo stran v časnikih Delo in Večer ter organizirale Slovenski oglaševalski festival in mednarodni Zlati boben. Ker v Sloveniji velikih in močnih oblikovalskih studijev ni, mladi oblikovalci pa nimajo možnosti, da bi se reševanja kompleksnejših oblikovalskih nalog naučili drugje, se neredko zaposlijo v oglaševalski agenciji. Poleg tega je tam več publicitete in s tem dobijo na kompetentnosti. Četudi agencije ocenjujejo oblikovanje skozi prodajno uspešnost oglasa, pa se je vredno vprašati, ali je to oblikovanje res tako nekakovostno, ali pa oblikovalci zavidamo agencijam tiste striktno oblikovalske projekte, ki so jih dobile v delo na račun “kreativnih” oglasov?
Nekateri naročniki so prepričani, da agencijski “full service” ne zagotavlja kvalitete oblikovalskih nalog. Ti se postopoma obračajo na posameznike ali studije, ki so si v medijih zagotovili dovolj publicitete, ali pa so do njih prišli po priporočilu. Nekateri naročniki že vseskozi raje delajo z oblikovalci, kot preko agencije, drugi potrebujejo le oblikovalca. Pogledi na oblikovanje so pri naročnikih različni, v večji meri se kažejo posplošeni vzorci o tem, kaj oblikovanje je in so bili sproducirani preko medijev ali preko lastnih izkušenj z oblikovalci. Od tega, da je oblikovanje tehnično izvajanje naročnikovih domislic, do tega, da je edino pravo oblikovanje “tako in tako”. Izkazalo se je, da je tolikokrat omenjeno “izobraževanje naročnika” bolj ali manj pranje možganov z lastnim stilom[8].

“Korenine sporov med oblikovalci so v preprosti ekonomiji: kdo bo dobil naročilo.[9]”
Phillip B. Meggs

Grafično oblikovanje kaže na čas tranzicije, ne laže in se ne spreneveda, da so naša podjetja boljša kot so, hkrati govori o porastu nove tehnologije in odseva duh nekega časa. “Hitro in poceni” oblikovanje je bilo znano že prej, manj ga je bilo v Sloveniji, ker enostavno ni bilo kritične mase podjetij, da bi bilo le-to opazno v tolikšni meri. Če ni bilo v domeni nekritičnih poklicnih oblikovalcev, pa so ga izvajale tiskarne. Narejeno z vsem, kar omogoča trenutna programska oprema, je znano in prevladujoče tudi v tolikokrat opevani tujini. Slabše oblikovana sporočila pa več povedo o razvitosti in kulturi slovenskega podjetništva, kot o stopnji našega oblikovanja.
Ko so oglaševalske agencije uspele prepričati slovensko javnost, da je oblikovanje in ocenjevanje oblikovanja njihova domena, smo oblikovalci izgubiljali moč in položaj edine krovne organizacije – Društva oblikovalcev Slovenije. Prenehale so izhajati publikacije, ki so kritično obravnavale oblikovanje (Formart, študentski časopis OXO), celo knjige o oblikovanju so prišle v domeno oglaševalskih agencij ali računalniških poznavalcev. O oblikovanju se nekritično piše v okviru oglaševanja, tam pa se formirajo tudi lestvice “naj art direktorjev”. Kar je povsem legitimno. Agencije promovirajo svoje oblikovalce, s tem pa posledično vplivajo na več naročil in z njimi večji dobiček.
Oblikovalci smo se, raje kot da bi se združevali, delili. Zaradi osebnih razlogov, zaradi različnega sloga, zaradi spletk ob natečajih, na profesionalce, manj profesionalce in amaterje, na pravične in nepravične, na stare in mlade, na moške in na ženske. Koliko je bilo osebnih zamer, koliko je bilo nelojalne konkurence in blatenja drugih, zato da bi se dobil Projekt? Krovne organizacije med seboj slabo sodelujejo, prav tako je slabo sodelovanje med člani in krovnimi organizacijami. Kljub družbenim spremembam ni kulture povezovanja oblikovlacev v studije, razen redkih izjem. Oblikovalec kot posameznik. Sam proti vsem. Za lastno slavo.

Sklep

“Kakršnakoli že bo prihodnost, bo drugačna od sedanjosti” J.Keedy

Grafično oblikovanje v Sloveniji v času sprememb potrebuje drugačen pristop in jasnejšo pozicijo v javnosti.
Čas je, da tudi oblikovalci prevzamemo del krivde. Ne glede na računalnike in agencije se lahko vprašamo, kolikšen je bil v zadnjih dvajsetih letih naš doprinos k temu, da bi dvignili kakovost in pozicijo oblikovanja, poskrbeli za povezave med oblikovalci, povezavo s krovno organizacijo in povezavo krovnih organizacij med seboj? Smo poskrbeli za to, da se polemike o kvalitetnem in manj kvalitetnem oblikovanju ne odvijajo samo v pismih bralcev slovenskih medijev, pisanje o oblikovanju pa ne pretežno v oglaševalskih publikacijah? Smo stopili iz galerij in povedali, da je oblikovanje del življenja in ne samo del kulture? Prispevek k publicistiki, teoriji in kritiki s strani prof. Staneta Bernika, Vesne Brekalo in še nekaterih je bil zelo velik, ampak še vedno je to premalo za tako obsežno stroko.
Oddelek za oblikovanje na ALU UL je nedvomno doprinesel ogromno k poziciji oblikovanja v Sloveniji, k izobraževanju kritičnih posameznikov z zadostno širino. Koliko se ta širina zoža, ko je diplomant dejaven v praksi? Koliko je še toleranten do novih pristopov v oblikovanju, do novih tehnologij, do trendov? Vsak, ki dela v praksi, slejkoprej formira značilen slog ali nabor slogov. Med diplomanti Oddelka manjka kritičnih kadrov, ki ohranjajo akademsko neodvisnost in ne delujejo v praksi. Kadrov, ki bi zagotavljali podporo stroki skozi publicistiko in kritiko. Visokošolska inštitucija naj bi skrbela za izdajo teoretičnih publikacij s tega področja. Ker so glavni problem finančna sredstva, naj bi šola v prihodnosti našla alternativo za subvencioniranje tovrstnih projektov. Že sedaj se odpira trgu, s formiranjem inštituta pa bi se poleg priliva finančnih sredstev večala njena prepoznavnost in kompetentnost njenih kadrov. Ker že danes Oddelek ni več edina šola s programom grafičnega oblikovnja, je njeno pozicioniranje v slovenskem prostoru ključnega pomena za njen nadaljni obstoj.
Oblikovanje mora vsaj tako jasno, kot so agencije opredelile, kje je oblikovanje v njihovih pristojnostih, povedati, kje ni. In kje je v odnosu do veksikologov, tržnikov, komunikologov, izvedbenih oblikovalcev, računalniških operaterjev... Seznaniti mora ključne javnosti s celotnim spektrom stroke, z njeno zgodovino in njenim razvojem. In več, kot o kakovosti posameznih del govoriti in pisati o širokem spektru različnih pristopov, o ustvarjalnosti raznolikosti, ki nas bogati.
Krovne organizacije potrebujejo močno povezavo med seboj in med svojimi člani. V primeru skupnih interesov v pogovorih s politiko ali gospodarstvom se potrebuje močna pogajalska izhodišča ter jasno opredeljene cilje, kaj je za stroko pomembno in koliko je stroka pomembna za slovensko kulturo, gospodarstvo in nacionalno identiteto. Najprej je potrebna močna povezava, šele v njej se lahko formirajo interesne skupine in elitistična združenja, sicer bo slovensko oblikovanje v javnosti še vedno kazalo podobo nemočnih in razdrobljenih skupin in posameznikov, ki se ne morejo in ne znajo postaviti za skupne interese.
V naslednjih 20 letih se bo v našem prostoru formiralo še nekaj oblikovalskih šol, oziroma izobraževalnih inštitucij, ki bodo ponujale program oblikovanja. Nedvomno bomo v teh letih priča novi tehnološki revoluciji, ki bo na novo definirala polje grafičnega oblikovanja v praksi. Globalizacija in deregulacija bosta naprej povečevali konkurenčnost. Bomo dovolj prilagodljivi in močni, ali bomo ponovno iskali krivca samo zunaj našega področja?

[1] Sodobno slovensko grafično oblikovanje, katalog 1988-1996, uredila Vesna Brekalo, Ljubljana, Formart, 1997, str. 36 in Design in Slovenia, 1, uredil Edi Berk, Ljubljana, Društvo oblikovalcev Slovenije, 1995, str. 9.
[2] Sodobno slovensko grafično oblikovanje, katalog 1988-1996, Ljubljana, Formart, 1997, str. 17.
[3] Phillip B. Meggs, “The Politics of Style”, Looking Closer 2, New York, Allworth Press, 1997, str. 55.
[4] Marty Neumeier, The Brand Gap, Indianapolis, New Raiders Publishing, 2003, str. 40.
[5] Andrew Blauvelt in Merdith Davis, “Building Bridges: A Research Agenda for Education and Practice”, Looking Closer 2, New York, Allworth Press, 1997, str. 78.
[6] Sodobno slovensko grafično oblikovanje, katalog 1988-1996, uredila Vesna Brekalo, Ljubljana, Formart, 1997, str. 17.
[7] George Orwell, Animal Farm, New York, Harcourt Brace & Company, 1997, str. 39.
[8] Phillip B. Meggs, “The Politics of Style”, Looking Closer 2, New York, Allworth Press, 1997, str. 53.
[9] Meggs, op. cit., str. 54.

Krivoverstvo v Financah?

Matjaž Čuk

Članek, kot je bil objavljen v Financah, 8. 1. letos:

Prva učna ura za menedžerje in vse poslovneže, ki imajo karkoli opraviti z dizajnom, je, da oblikovanje in dizajn nista isto. Oblikovanje je dajanje oblike. Dizajn je kompleksnejši in zajema preoblikovanje potreb za kupca - značilnosti izdelka preliva v funkcionalnost. Steklenici denimo lahko naredite novo obliko, ali pa jo, če tako narekujeta razvoj in trg, spremenite v vazo, kozarec ali kaj tretjega. Tu se vzpostavi temelj razlik, tudi na ravni cene. Še več. Dizajn ni isto kot trženje, kot pogosto napačno sklepajo poslovneži. Dizajn je postavljanje identitete in tesno sodeluje pri razvoju novih izdelkov. Trženje pa je komuniciranje te identitete. Pred leti so se podjetja morda res ukvarjala z enim in drugim poslom, predvsem zato, ker je bilo v oglaševanju veliko zaslužka. Zdaj so se profesionalci na enem in drugem področju odločili, da bodo ali postavljali identitete ali oblikovali oglase in (oblike) komunicirali. Podjetja, ki vstopajo v stik s strokama, bi morala te razlike poznati in razumeti.

Je res?

Forma in funkcija

Matjaž Čuk

Se zdi samo meni, da se forma te dni zdi tako superiornejša funkciji? Tehnološki izdelki, ki so že zdavnaj dosegli prag zrelosti in se njihova funkcija težko še izboljša, naenkrat postajajo predmet estetiziranja. Je forma zadnje čase še v sožitju s funkcijo ali postaja njeno nasprotje?

.m.

Lepo pozdravljeni v kavarni brez kave

Za odpiranje novih tem je potrebna registracija. Vse informacije v zvezi z registracijo dobite na info@dmagazin.si.

Sicer pa začetno vprašanje:
Je periodična publikacija s področja oblikovanja sploh potrebna?